Res, čudna so pota, ki ženejo v svet,
prav vse, in predvsem mlade sanje,
poslal sem mu Ptico, on, mojster poet,
me še bolj je vpregel v pisanje...
Preproste besede, mikavne cvetlice,
v globine je vezal, polagal v nebo,
nevidne razpenjal za speve je žice,
klesal v dovršenost, lahkotno, pero...
Nikdar nič po sili, bolj rado ob strani,
povsod, kjer je gneča, mu zrak ni dišal,
zgolj zroč, kot bi vlaki bili mu bežani,
v nešteto smeri je svoj tir popeljal...
prek mize, iz lužice, tja na vrhe
zapisal z veliko je svoje ime!
Janez Menart, pesnik, 1929 - 2004
Ni komentarjev:
Objavite komentar