Mak Dizdar, Vrata

...v mojem prevodu.
(in z izpolnjeno obljubo, da bom, prepesnil, nič več od tega)

Tukaj smo še vedno v gosteh, začasno,

in kazalo bi podati v krog se razsvetlitve,

skozi neka ozka vrata, po poteh vrnitve,

iz naših teles vsakdanjih, v telo brezčasno…

Ko v večeru nekem poznem sem uspel dospeti,

ne da spraševal bi, mi je rekel, sam od sebe:

Jaz sem vrata, skozme stopi, kot sem jaz v tebe.

Mi tako je rekel, ampak – kam mi ključ je dati,

kam ključavnico naj pravo se podam iskati,

da prek žgočega stopnišča bi se zmogel vzpeti?

Prek sledi v travi iščem v glavi ključ modrine,

skozi cvetja, v smrt izpetja, dveri te zelene,

končno, ko prispem do cilja, misel me prešine:

kaj je to, kar me, pred vrati, v nelagodje žene?!

Na tej moji, mračni strani, veter divje bije,

ni s seboj mi svojih ljubih dano popeljati,

mar bom sebe našel v siju, ko se čezme zlije,

mar brez njih bom v lastnem bitju sploh zmogel obstati?!

Sam je rekel, sploh hotel ga nisem povprašati,

jaz sem vrata, skozme stopi, kot sem jaz v tebe,

zdaj oklevam, dogorevam, izgubljen pred vrati…

a veter, veter, veter…

Če so iz besed, ta vrata, sen, čarobna bajka,

ne želim se več od njih podati,

ostal bom tu, hitel sanjati

to sladko

bajko.