Brčice bele, nasmeh do neba,
pipa, obvezno, iz ust mu je rasla,
skromen, v očeh pa kipenje srca,
pesem, nikdar prav do konca ugasla...
Tihe besede, ovite v čas,
vselej so legle, kot v dlan leže dlan,
trpkost pelina razkrival je glas,
kadar igrivost ni vrela na plan...
Brčice bele, nasmeh do neba,
iskre v minulost so vse bolj tonile,
vse bolj tonile, do svojega dna,
tam pa srce so mu v pesmi ovile...
se poslovile, cvet položile,
in ga s spomini za vselej prekrile.
Jože Šmit, pesnik, 1922 - 2004
Ni komentarjev:
Objavite komentar