Bedakovo priznanje

Med vsemi bedaki edini bedak,

prav rado to, zlahka, priznam,

ker – ne mika, da vsakomur bil bi enak,

pa, če vsak je normalen, jaz biti ne znam.

Ko je, kakor je…

Bog je že vedel, čemu je ptici dal krila, črvu pa zgolj usta in rit.

 

Mnogi se mi smilijo, a mi je redkih žal.

 

Ne razmetavaj z uvidevnostjo, prehitro se utegne pokazati, da je vreden nisi.

 

Kdor zmore zate, ne zase, tega zavrzi, še preden te spozna…

 

Ko zrem nazaj, vidim neko svojo pot, zroč naprej mi je le konec pred očmi.

Lep povzetek življenja…

Ne ubadam se z iskanjem lastnega ugodja, in ne ubadam se več z iskanjem življenja. Tisti njegov del, katerega smem v svojih rokah držati, tistega sem že zdavnaj našel, in ga ne bi menjal, vse ostalo, kar je v nekih drugih rokah bilo, tisto pa se mi je, kaže, zgolj zdelo, da sem dobil, in imel, glede na to, kako je izpuhtelo, in mene zamenjalo.

 

Pravzaprav sploh ne vem, kaj naj bi še iskal, in kje. Vsako iskanje terja čas, moj čas pa vse bolj terja mene. Za lase privlečene »resnice« pa me nikoli niso privlačile, še tiste, do katerih sem s trudom dospel, so se mi kot neljube izkazale. Drugače, domnevam, tudi biti ne more, vsaj tam ne, kjer resnice ni potrebno iskati, glede na to, da vsakdo že ima, neko svojo.

 

V bistvu se počutim, kot bi stal na nekem podestu, na stopnišču. Dovolj visoko, da pogled s težavo do pritličja seže, in krepko prenizko, da bi smel, vsaj podrobneje, do neba. Dovolj visoko, da imam srečo, in se ne gnetem, je le nekaj sape potrebne, da do tega podesta dospeš, in prenizko, da bi vsaj sanjal o tem, kako mi je še nekaj kondicije ostalo, pa da bi smel na naslednjo stopnico stopiti, čeprav – stopiti že, vendar eno je stopiti, drugo pa s stopanjem nadaljevati…

 

Kar sem iskal, v osnovi, tega – nisem našel. In obratno, našel sem tisto, česar v najbolj drznih nekih svojih predstavah nisem nameraval iskat. A so me okoliščine v to popeljale, kot bi želele preizkušati mojo zdržljivost, pa so me, prav nič ljubeznivo, znale tudi ob tla treščiti. Krepko treščiti, kar nekajkrat. In so mi razkrile neko sila preprosto dejstvo, to, da znanje, poznavanje, ni nujno nek »zaklad«, kakor radi govorijo, ne, daleč od tega, zna biti še kako hudo prekletstvo! Pač, je »čas« rad tisti, ki se dodobra razvleče, preden do nekega svojega prav dospeš… v posmrtni podobi, kakopak.

 

Ja, me je izučilo, da ni najbolj priporočljivo iskati. Tam, kjer ni najti, tam, kjer je skrivati, tam, kjer niti potreba po iskanju ne obstaja. Itak »vse vedo«. Še v nek kraj, v katerem poprej nisem bil, me ne mika iti, da bi tam, nekaj, karkoli, neko ulico, zgradbo… iskal. Vrag vedi, s takšno »srečo«, kakršno imam, bi me, domnevam, popolnoma drugam pripeljalo. Jaz pa sem se že do sedaj preveč trudil okoli tega, da se ne bi, med svojimi iskanji, izgubil.

 

Kar iskal, ne našel, kar našel, ne iskal, celo ne želel najti. Lep povzetek mojega življenja, ni kaj.

Grešnemu tako naj bo!

Se tožnost, domača mi neka zadeva,

v misel pritepe, da v jutru nagaja,

prav nič ne pomišlja, prav nič ne okleva,

ko svoje klofute nenehno razdaja…

 

Ja, kriv, sem drugačen, zato še napačen,

v enakem težko je drugačnemu stat,

vsaj tam, kjer je bojda, resnice svet lačen,

obenem resnice ni zmožen zdržat…

 

Sem sam si izbiral, namere, in pota,

sem sam se odločal za vsak svoj korak,

pa kriv sem, zgolj sam, da postal sem napota,

da vse bolj na kratko mi v dih dan je zrak…

 

Bilo bi mi bolje, ko bi, kot ostali,

čeprav, grozovito, tega ne želim,

gredo le v nič, in zaman so pognali,

a jaz, le s potjo svojo smisel dobim…

 

Ne, nisem izbiral, so me porodili,

in jim ne zamerim, da sem, da živim,

četudi trenutki nešteti, nemili,

so v času skrbeli da zgolj – izpuhtim…

 

Ja, tožnost, kot sestra, kot senca mi vdana,

se ni je znebiti, kjer ni mi roké,

kjer sreča privid je, docela zlagana,

in vse, bolj kot ne, gre le skozi zobé…

 

Pač, takšno se kaže mi lepo življenje,

napačno sem gledal, v napačno se dal,

na srečo mi dano je vsaj potrpljenje,

saj bom, vse do kraja, svoj greh plačeval…

Vsaj neko zadoščenje, da se pri roki znajde…

Ne vem sicer, če se lahko temu, kar sem ponoči izvajal, reče spanje, tako rahlo je bilo, a če se lahko, potem sem spal dve uri in pol, do pol štirih. Več se mi dalo odločati se med napol budnim, napol spečim preživljanjem noči…

Do pol šeste, ko sem zakuril zgoraj, sem skušal gledati televizijski program, a drugega, kot bedarij, nisem našel. Ko je zaživela peč, sem se pa še v kuhinjo podal, da je tudi v štedilniku zagorelo, da sem, ob tem, mačkom in cuckoma postregel s hrano, in si skuhal kavo. Tako da – ko pride Malo, bo že toplo! Pa še drv mislim nanositi, v oba zaboja, preden grem po njo, pa se bom, zagotovo, vsaj sedemkrat sprehodil s polno košaro, a bom s tem počakal do svetlega…

 

Tam, kjer sem prej živel, sem dolgo kuril na »trda goriva«. Najprej na premog. Žal le-ta ni bil, vsaj večinoma ne, najbolj kakovosten, pa je vselej, ko je peč pridušeno delovala, iz premoga teklo. Vsaj dvakrat letno sem moral dimnikarja klicat, da je očistil peč in dimnik, obenem pa vsak drug dan čistiti neko zbiralno mesto, v peči, toliko žlindre, ali kako-se-temu-reče, je teklo. Dobesedno uničevalo, razžiralo kovino. Pa sem prešel na drva…

 

Vedno sem metrska naročal, nato pa našel nekoga, da sva zadevo razžagala. In mi je bilo vselej to delo všeč, pa čeprav sem bil vsakič, po nekih petindvajsetih metrih razžaganih in zloženih drv, utrujen. Iz praktičnih razlogov, zaradi vzdrževanja ustrezne temperature v hiši, v času, ko nikogar ni bilo doma, sem kasneje prešel na olje, in termostat...

 

Ko sem prišel sem, na »moj« breg, sem imel znova priložnost, po vsaj dveh desetletjih, kuriti na drva. In sem se tega tudi razveselil – povsem drugače je gledati, vonjati, poslušati ogenj, ko les gori, obenem pa se mi zdi, da še kako drži tisto, ko pravijo, da ni boljšega okusa hrane, kot takrat, kadar je skuhana na štedilniku na drva. Ne vem sicer ali je to res ali ni, ali gre zgolj za nek neutemeljen občutek, neko prepričanje, je pa res, da je vsaj kuhanje na takšnem štedilniku mikavnejše. Gre sicer bolj počasi, kot na plinu ali elektriki, a ko postaviš ogromno posodo na ploščo, pa nekih deset, petnajst litrov hkrati kuhaš, ja, tudi to ima svoj čar…

 

Današnji čas je še krepko bolj, kot katerikoli prejšnji, »mahnjen« glede nekega konstantno manjkajočega »časa« Delovna obveznost je sicer ostala nespremenjena, a bojda imajo zasebno toliko nekih opravkov, da se-ne-vidijo-ven. Čudno, zares čudno, ob vseh pripomočkih, ki so odvzeli vsaj polovico nekdanjega dela. In še bolj čudno, ko pogledam, kdaj so določene obče popularne oddaje na sporedu, in vidim, da so prav takrat, ko njim »zmanjkuje časa«. Kako, za vraga, pa so najbolj gledane, ko pa časa zanje nimajo?!

 

Sinoči sem gledal neko oddajo, v kateri je bilo govora o stvareh, katere tudi sam obravnavam. In je bilo govora na popolnoma enak način, s kakršnim se tudi sam izkazujem. Govora o obči »dobroti«, »poštenosti«, »ljubezni«. O stvareh, ki brez navednic pri absolutni večini sploh ne obstajajo…

Govorili so, argumentirano, kakopak, o tem, da že drugačna beseda, mnenje, opredelitev, način živetja, kaj šele drugačna oblika oči, drugačna barva kože… zmore, v kolikor se ta drugačnost pretirano trudi obstati znotraj splošne enakosti, in, ob tem, celo neke, večinoma lažne, neutemeljene, občutke ogroženosti poraja, zlahka vso »dobroto«, »poštenost«, »ljubezen«… spremeniti v izkazovanja zveri, v  zverstva. Da, sprva pri posameznikih, s trajanjem pa se »bolezen« (raz)širi, do nepredstavljivih dimenzij! Resda kasneje, o čemer tudi zgodovina priča, ko se zadeva umiri, oziroma jo neki drugi umirijo, in ko dospe do iskanja krivcev, in odgovornosti, ter do nekega kaznovanja, vsepovsod odmeva tisti obči tega-pa-nismo-vedeli, a je res tudi to, da pa, kljub tej »nevednosti« zveri, ostajajo posledice, trajnejše narave, nekatere celo trajne, v okvirih našega pojmovanja časa. In je, žal, res tudi to, da iz zveri nikoli ne boš ne-zver naredil, pa se ta tega-pa-nismo-vedeli utegne v nedogled ponavljati…

 

Ne moreš se izkazovati s tistim, česar ne poznaš, česar v sebi nimaš, je bilo slišati v povezavi z besedo ljubezen. Ne moreš se izkazovati z ljubeznijo tam, kjer je sprejemanje pred dajanjem, kjer sebičnost obstaja.

 

Ne vem, nekaj časa sem, pač, gledal, poslušal, pa čeprav ničesar novega nisem slišal, le – godilo je, priznam, da je, ugotavljati, da, očitno, nisem edini, ki misli kakor misli, tudi o omenjenih zadevah, še več, kaže, da nas je kar nekaj, če celo do tega pride, da je moč takšna mnenja prek zaslona spremljati. In sem nekakšno zadoščenje, recimo temu tako, doživljal, ob poslušanju, podobno, kot sem ga doživel, ko sem izvedel, da je genetik, Nobelovec, dokazal, nedvomno dokazal neposredno povezavo med »sodobnim človekom« in Neandertalcem, torej tisto, o čemer že desetletje govorim, in sem radi tega grd, nesramen, neumen…

 

Ko doživiš, po letih in letih nekih prizadevanj, lastnih prizadevanj, zaradi katerih se malodane v vlogi obtoženega, nekakšnega kriminalca znajdeš, celo iz-okolja-izvrženega, takšno pritrditev, pa četudi osamljeno… ne, ne gre samo za zadoščenje, za neko, bolj ali manj trenutno zadovoljstvo, gre še za nekaj več – poprej si edino samega sebe poznal, ki trdi drugače, kot trdijo vsi ostali, potem pa vidiš, da le nisi popolnoma sam, da pa, morda, obstaja možnost, tega, da resnica dospe na dan! Ko so vrata zaprta, hermetično, ji dospetje ni možno, ko so priprta, da vsaj sapica skoznje zmore, takrat pa…

 

Vem, še kako se zavedam, da tega dospetja resnice ne bom doživel (če ga bom, bo eno najlepših presenečenj, kar sem jih spoznal!), a vsaj to, da obstajajo neke osnove upanja, vsaj to zmore določeno moč poroditi, za to, da še naprej vztrajam, pri svojih skromnih poskusih…

 

Ja, nešteto je bilo primerov, skozi čase, ki pričajo o tem, da govorci resnice niso priljubljeni, celo med najbolj osovražene dospejo, a je bilo obenem tudi veliko primerov, da je resnica prav zaradi takšnih govorcev smela zaživeti. Večinoma v zaman, kakopak, saj večina še vedno »po svoje ve«, in bo tako »vedela« v nedogled, dokler bo obstajala, kakršna obstaja, čeprav – vsaj neke »malenkosti« sprejema, denimo neka spoznanja s področja tehnike (kadar se jim rezultati teh spoznanj v podobi njihovega ugodja kažejo, seveda), medicine… medtem ko je spoznati sebe, in o sebi, ali vsaj dopustiti možnost tega, da si zares takšen, kakršen si bil spoznan, ugotovljen, in zlasti takrat, kadar te ta spoznanja popolnoma drugačnega kažejo, kot je podoba, ki jo o sebi premoreš, ne, to pa je že krepko bolj zahtevna, in po svojem uspehu vprašljiva zadeva, kot je bilo sprejetje resnice o okrogli Zemlji!

Kar te ne ubije, to…

Ne pomaga najti najlepšo dušo, če prek nje zmore najhujša tema leči.

 

Rož ne gojiš, da bi jih pobil, pač pa, da bi cvetele. Kdor jih pobija, jih vreden ni.

 

Pravijo, da te krepi tisto, kar te ne ubije. Žal krepi tisto, kar ne želiš biti.

Le tri, iskrice…

Svoboda govora ni dana zato, da bi vsakdo govoril, pač pa zaradi tega, da bi bilo povedano tisto, kar je potrebno povedati. Tega pa se bore malo sliši, raje nič.

 

Vsakdo ima pravico do svojega mnenja. Jalova pravica, kjer vsakdo nima dolžnosti, da bi najprej – sebe imel!

 

Vsem morajo biti dane enake možnosti. Najprej bi bilo potrebno o zmožnostih govoriti, šele naknadno o enakosti.

Sebi zvest bedak

Kup ocvirkov, svinjska mast…

Ni mi do svinjine!

To, kar drugim gre v slast,

meni hitro mine.

 

Dobro prija, in diši…

Vrag, če res tako je!

Meni, veš, priznam, smrdi,

kar vsem lepo je.

 

Je povsod dobiti moč…

Tu se še zatika!

Vsepovsod sem smetja zroč,

smet pa me ne mika.

 

Vsakdo pravi, da ima…

Daj, lepo te prosim!

Meni z vsakim se ne da,

se po čistem nosim.

 

Res, sploh ni težko imet…

Ja, po cesti lega!

A na cesti zna živet

zgolj neka zalega.

 

Kaj ti je, zakaj si tak…

Sem preveč spoznal!

Sebi, pač, sem zvest bedak,

takšen bom ostal.

Stôžice in Stóžice…

Ko slišim, in slišim vedno, kadar, pač, slišim, besedo Stóžice, me mine veselje… kolikor ga, pač, še premorem, kajti…

 

Poprej takšna izgovorjava ni veljala, je bolj »sodobne« narave, bolj »sodobnim jezikoslovcem« ustrezna, pa me radi tega še toliko bolj jezi, ko skušam ime nekega kraja, področja, iz določenih osnov izpeljati. In mi, pri teh osnovah, na misel pride samo – (s)tóžiti (se)…

 

Ko poskušam logično ugotoviti, čemu je omenjeno področje tako poimenovano, in ob tem upoštevam »ozek« o, takrat:

-          je veljalo, nekoč, konkretno področje kot kraj, na katerem so se tóžili, in tudi iztóžili neke svoje zahteve, ali pa…

-          je veljalo, to področje, kot kraj, na katerem se je mnogim, iz neznanega, pač, razloga stóžilo, po nečem, čemerkoli že?!

 

Kakopak, obstaja še tretja možnost, ki se mi, ne vem radi česa, zdi bolj realna, sprejemljiva: na tem področju so bili nekoč pogosti stôžci, neke kopice, pač, denimo sena, in za stôžce, vse po vrsti, je značilno, med ostalim, to, da – brez »širokega« o ne obstajajo!

 

Rojen sem v Ljubljani, odraščal sem v njej, in ne vem, zares ne vem, ne pomnim tega, da bi kadarkoli poprej, do »sodobnega« časa, kakopak, in do »sodobnih jezikoslovcev«, slišal besedo Stôžice izgovarjati z »ozkim« o-jem! Ne pomnim. Pa me, vsled tega, zanima, kakšna vražja pridobitev je zamenjava širokega z ozkim o-jem?! Z izjemo tega, kakopak, da neumnost, s tem, kot ničkolikokrat tudi sicer, svoje znanje izkazuje.

Človek razumsko bitje…

Spremenite, prosim, to definicijo! Res je, drži, je dejstvom, je resnici ustrezna, vendar – lepo vas prosim, spremenite jo! In zapišite:

 

Človek se od živali razlikuje po tem, ker se oblači, ker sledi modi, ker vozi avtomobil, sedi ob računalniku, gleda televizijski program.

 

Če vam je premalo, zgoraj zapisano, dodajte:

 

Človek se od živali razlikuje po tem, ker se uči – da se ne nauči, ker je dober – da se s slabim izkazuje, je pošten – da mu je nepošteno ljubše, je pameten – da neumnosti za njim ostajajo!

 

Če vam tudi to ne zadošča, dodajte:

 

Človek se od živali razlikuje po tem, da je zanj značilna zavist, škodoželjnost, zloba, maščevalnost, destruktivnost!

 

Upam, da zadošča. Bi se sicer dalo še, a za definicije ni dobro, če so v predolgem zapisane. Že kratkih ne razumejo. In, dajte, lepo vas prosim, spremenite že enkrat, pa da ne bo o laži govoriti, takrat ko bodo milijarde omenjane, ljudi, ki naj bi planet poseljevali!

 

Kaj, kaj vas zanima? Kam s tistimi, ki so drugačni, ki izstopajo, in je zanje razum dejansko značilen?! Hm…

Že do sedaj jih nihče ni upošteval, že do sedaj so jih za neke genije razglašali, in v njih neposredno bližino norce vodili, pa – naj bodo tudi v bodoče napačni, »nenormalni«, ne vem, morda ne bi bilo slabo, ko bi jih kot defektne označili, morda kot neke vrste izrodke človeštva, ali vsaj kot marsovce!

Tam, kjer se smehljaje laže…

Preveč sem svoj čas v nič razmetaval,

v nič, in pa niču, nevrednem vsega,

preveč v neke želje, in v upe sem taval,

da ne bi zahvala trpeča bila!

 

Preveč sem pomagal, preveč sem podpiral,

preveč sem spodbujal, preveč sem dajal,

in sproti le grenka spoznanja nabiral,

na koncu bolečo resnico spoznal!

 

Ni svetu drugače, sebičnost odreja,

sebičnost ubija, sebičnost kazi,

pa roka, ki daje – suši se, kot veja,

še deblu, na koncu, ni nič več moči!

 

Ni dobra dobrota, ki vsakomur daje,

je zanjo potreben poseben bedak,

če v uku zdrži, če dovolj mu bo vaje:

le redek dobrote je vreden, ne vsak!

 

A – dokler spoznal nisem, se izučil,

sem niču se v nič razmetaval,

zato, da bi goltal me, kri mi izpil,

da bi za nevredno crkaval!

 

Da, neumna dobrota, ki vsakomur daje,

ta vsakdo prerad se pokaže kot smet!

A smet naj bo tam, kjer se laže smehljaje,

češ da bo dajala, a gre si le vzet!

Kjer tema kraljuje…

Kadar tistemu, ki te »ima rad«, ne moreš verjeti, ne verjemi tudi tega, da te ima rad!

 

Kjer ni sramu, kjer je vse dopustno, tam sebi ne dopuščam biti.

 

Res je, enostavnejši so, lažje jim je, a zaradi lažjega ne bom črv!

 

Več, kot je bilo ovir na poti, bolj sem vedel, da pravilno hodim. Oni pa najraje – zlahka.

 

Ne išči obraza, kjer ga ni, ne išči neba, kjer tema kraljuje.

Četudi v grenkobi, brez trohice sreče…

Do zadnjega diha…

Bom gledal, da v čistem, iskrenem živim.

Da smrad ne zaleže se mi do kosti.

Resnice ne dajem za kupe laži,

v dreku le v drek se lahko spremenim!

 

Do zadnjega diha…

Pri meni besede še smejo veljati!

Ni vljudnosti lažne, in ni trgovanja,

v praznem le v prazno praznina odzvanja,

jaz prazen nikoli, in nočem postati!

 

Do zadnjega diha…

Poslušal sem, slišal, celo sem verjel!

Kaj vse je zaupanju dano,

celo – da verjame v zlagano!

Verjel, in z verjetjem sem tudi – oplel…

 

Do zadnjega diha…

Prelepe besede, v nebo še medijo…

V prelepih fasadah, in v zvenu besede

prav rade ovite premnoge so bede…

Da, ko so razkrite, še bolj zabolijo!

 

Do zadnjega diha…

Sem redke obljube v dejanjih smel zreti,

le redke so znale, da niso vzele,

udarcev delile, in tuge spočele!

Zvečine – bedak, ker podaš se verjeti!

 

Do zadnjega diha…

Do zadnjega diha? Nečesa gotovo.

Kjer laž se razteza, kjer laž je domača,

zaupanje s svojo ugaslostjo plača!

Na stari podlagi mu ni rast na novo.

 

Do zadnjega diha…

Ne gre, ne gre dihat, tam, kjer je prevara,

kjer ni ne morale, ne duše, srca,

pa se vse nečisto ustavit ne zna!

Do zadnjega diha je tam zgolj – utvara!

 

In, vsemu navkljub…

Bom gledal, da v čistem, v iskrenem preminem,

četudi v grenkobi, brez trohice sreče,

da le za menoj se nek smrad ne razvleče,

ne zdaj, ne tedaj, ko za vselej izginem!

Brat, hvala, vendar…

Včeraj me je brat poklical. Itak sva se, od sobote, vsaj trikrat, če ne štirikrat slišala…

 

Zanimalo ga je leto izdelave moje Astrid, kakšna je prostornina motorja, njegova moč, koliko kilometrov ima prevoženih…

Že pri letnici se je zapletlo, nehote sem Astrid postaral, za leto. Kubiki in vati… nikoli mi niso bili dovolj pomembni, da bi se jih trudil (za)pomniti. Kilometri pa… od daleč mi je govorilo o nekih dvesto petdeset tisoč kilometrov. In jih je res toliko…

 

Čemu, za vraga, pa te to zanima, je zanimalo mene. In sem izvedel… videl je oglas, prodajajo neko astro, šest let staro vozilo, samo trideset tisoč prevoženih kilometrov, prvi lastnik… pa je menil, če bi jaz Astrid prodal, on pa bi dodal, zato, da bi jaz do »novega« avtomobila dospel.

In sem, v hipu, to možnost zavrnil, se mu, če se ne motim, zahvalil, ampak – kar nekaj razlogov je, zaradi katerih mi ta, bratova zamisel, ni sprejemljiva…

 

Kot prvo – toplo je leglo, zelo toplo, v mene, njegovo razmišljanje, njegova pripravljenost pomagati, a kaj ko pa – vselej sem prejeto pomoč doživljal kot bolečino, bolj kot sem bil nemočen, in pomoči potreben, večja kot je ta pomoč bila, bolj me je bolelo! Vselej sem rad dajal, z užitkom, in vselej mi je bilo težko prejemati! Tako da – ja, sem mu hvaležen, pa ne samo zaradi tega, vendar… hvala, ni potrebe po tem.

 

Kot drugo – nikoli nisem bil obseden z nečim materialnim, tudi z avtomobili ne! Boljši, večji, lepši, hitrejši, močnejši, dražji, modernejši, »prestižnejši«… meni avtomobil služi za to, da z njim opravljam tisto, česar brez njega ne zmorem, in za to mi je Astrid, v danih okoliščinah, popolnoma dovolj.

 

Kot tretje – resda je Astrid v svoje osemnajsto zakorakala, pardon, zapeljala, a mi že devet let zvesto, vdano služi. In so ji motor obnovili, preden sem jo kupil. In gre, vsaj zaenkrat, brez najmanjše težave, »skozi« vsak tehnični pregled, in mi, razen z menjavo nekega potrošnega materiala, nobenih dodatnih stroškov ne povzroča. Pločevina pa tudi – nikjer se neka načetost ne pozna, tako da upam, da bo lahko delila čas, z menoj, še kar nekaj let! Obenem pa…

Tistega »novejšega«, pardon, manj starega vozila ne poznam, in niti domnevati ne morem tega, da je tako solidno narejeno, kot je, očitno, moja Astrid. Se mi je že zgodilo, da sem povsem nov avtomobil, pa niti ne poceni kupljen, drug dan, ko sem ga iz trgovine pripeljal, moral peljati na servis, ker je vsake nekaj kilometrov, preprosto – »crknil«…

 

In, kot četrto – meni moj avto ni zgolj avto, je moja Astrid. Velikokrat jo pohvalim, ko za volan sedem, češ da je pridna punca. In čeprav ne sodim, niti zdaleč ne, med tiste, ki vzorno skrbijo za svoja vozila, pa je ne čistim, ne drgnem, do nekega sijaja, le izjemoma, na dve, tri leta posesam notranjost, in vsaj na grobo zunanjost operem, kljub temu »me ima rada«, in me vozi, ter pripelje, kamorkoli je že potrebno. Pa sem že tudi ovce, in seno v njej razvažal, selitev z njo izvedel…

Ko bi milijone zadel, ne vem, če bi jo kar odpisal!

Ob čemer – ne vem, če bi zanjo dobil tisočaka, dejansko pa je, ta, moja Astrid, krepko vrednejša, meni vsaj, tudi več kot pet, deset tisoč evrov!

 

Misel zaide k pokojnemu stricu. Bil je dobro situiran, krepko nadpovprečno, vso delovno dobo je preživel na odgovornih položajih, vendar… imel, vozil je svojega »kaleta«, nekega kadeta, ki se je, s stricem vred, prizadevno staral. In kadarkoli sem se peljal, s stricem, vedno sem ga slišal nek njegov dobri-moj-kale izreči. In mu na kraj pameti ni padlo, to, da bi star model z novejšim zamenjal, čeprav bi si to zlahka omogočil. Denarno, kakopak.

Da, tudi ta moj stric je bil, kaže, enako degeneriran, kot sem sam! Ki niti stvari, določenih vsaj, ne zavržem tako zlahka, kot znajo nekateri zavreči – človeka!

Naj jim bog-odpusti, hudič pa, če želi, zameri. Zase vem, da bogu ne bom rivalstva zganjal, s hudičem pa bi se znal pobratiti, po vprašanju zamere, seveda.

Vas gratisnem na vaš »gratis«!

Po dveh dneh srkam ugodje kave. Saj gre tudi s čajem, ma, brez vsega bi šlo, a kljub temu prija…

 

Bil sem v trgovini, tudi v trgovini, v glavnem kupoval za to, da bo Malo imelo vse, kar potrebuje, za jesti. In kar ima rada, kakopak. In ko sem že zložil z blagajniškega pulta v voziček, ter po kartici segel, da bom račun poravnal, se je blagajnik oglasil, in mi podal neka paketka, rolado in datlje…

 

»To imate gratis, ker ste kupili za več kot petindvajset evrov,« mi je pojasnil. Jaz pa sem prav takšne volje bil, da sem se odzval…

 

Veste, mladenič, prav ničesar jaz pri vas gratis ne dobivam, ničesar. Vse ste najmanj dvakrat vračunali v cene, če ne še bolj. In prejšnjič, ko sem kupoval makarone, štirinajst dni nazaj, sem za paket plačal sedemintrideset centov, danes pa devetinšestdeset. Potemtakem ste jih podražili za dobrih šestinosemdeset odstotkov! Vrag vedi, koliko je artiklov, s katerimi ste enako naredili, tako da…

Ja, tudi takrat, ko, trgovci, razglašate gromozanske razprodaje, in tudi za polovico cene znižate, tudi takrat lepo zaslužite, potemtakem – če kdo malodane gratis kaj dobi, so to prav mešetarji! Tisti, ki proizvajalce za vrat stiskajo, ko jim cene zbijajo, potem pa se »velikodušne« izkazujejo, ob raznih razprodajah, akcijah in »nagrajevanjih nakupa«. Meni pa…

Verjemite, edino, kar bom v življenju gratis prejel, bo smrt, moja! Pa še zanjo bodo morali neki plačati, in to dobro plačati, za krsto, za peč, za neke vence in ostalo šavje…

 

In mi je, sedaj, ob zapisovanju, misel k smrti, k pogrebu, ušla. Ja, tako »spoštujejo«, da celo z umrlostjo dobesedno trgujejo!

Denimo – želim, da me plameni sesujejo v prah, v pepel! Če so me že vse življenje sesuvali, neki, in me želeli sesuti, naj bo ta radost vsaj plamenom dana! Ampak…

Baje mora truplo (ne morem zapisati mrlič, ker truplu s tem neko poosebljenje izkazujem, medtem ko je truplo samo truplo, kup nekih kosti, večinoma izžetega mesa, ugaslega drobovja…) ležati v krsti, od časa, ko svoje »spoštovanje« prvič izkažejo, ga lepo umijejo, naličijo, počešejo… pa vse do takrat, ko ga bodisi pod zemljico odložijo, bodisi plamenom prepustijo. In to naredijo – s krsto vred! Pa se sprašujem…

 

Ni škoda lesa, za to, da nekaj dni truplo v njem leži, nato pa ga, preprosto, s truplom vred, zažgejo?! Dela, pri izdelavi krste, ni škoda, tako in tako ga mastno zaračunajo, materiala pa…

Če že mora biti moje truplo, moji ostanki, v ogled dajano, si ne morejo omisliti nekega sistema rent-a-krsta, pa da bi lahko en in isti zaboj, nekoliko bolj lično narejen, obdelan, celo okinčan z nekimi okraski, bil v večkratno rabo?! In bi svojcem samo uporabo tega zaboja zaračunali, ne pa truge kot take, truge, katero bodo – skurili?!

 

Si ne morejo neke hladilnice omisliti, s pregrajenimi prostorčki, v katerih bi, na nekih bolnišničnih posteljah, denimo, izvajali razstavo trupel? Pred njihovim pokopom, seveda. Ne bi mogli, v končni fazi, mojega trupla z nekimi pršili poškropiti, s takšnimi, s katerimi sadje in zelenjavo škropijo, da dlje »lepa«, in predvsem »sveža« ostane?! Potem pa naravnost v peč, brez postelje, seveda.

 

Kadar se ob neki nesreči, ali v vojnih razmerah, več trupel hkrati znajde, takrat – vreče, velike, nekakšni žaklji, pa tudi gre, za nekaj dni. Ne bi bil žakelj dovolj tudi za »mojo« pot iz življenja, do peči?! Ali bi se, ob tem, morda našli tisti, ki bi se zgražali, češ kot-psa-ga-pokopavajo! Nikarte, resnično nikarte takšnega zgražanja, takšne hinavščine, kajti – kdor se za mojega življenja zame ne meni, temu naj tudi »moj« odhod ne predstavlja nikakršnih težav, obenem pa… če se smem, kot pes, v nek svoj kot, umakniti pred vsem »lepim«, s čemer me živetje obkroža, potem, ni vrag, me ne bo prav nič motilo, če bodo moji ostanki kot pasji pokopani!

 

Kar nekaj jih je, katere posredno poznam, raznih cankarjev, prešernov… kar nekaj jih je, katere sem osebno poznal, če med znanimi samo nekega Šmita, Menarta, Pavčka (ja, le-ta je, tako se je vsaj zdelo, in takšnega se je delal, »veseljačil«, a pod njegovim "veseljačenjem" se je veliko drugačnega, nelepega nabralo!) omenim, in še živečo Svetlano pridodam… medtem ko jih je kar nekaj tudi obče neznanih, a meni sila pomembnih, in dragih, od mojih staršev, prek tete, strica… ki so v globoki zagrenjenosti svoja zrela leta preživljali, in je bila ta zagrenjenost izven njih vzrokovana, v »dobrem«, »poštenem«, kaj vem kakšnem vse »ljudstvu«… a ko so umrli, in je »ljudstvo« čutilo za potrebno, da se ve-kdo-je-kdo, takrat pa se je trlo na pokopališčih, na raznih pogrebih, in se je trlo predvsem takšnih, kakršnih pokojnik niti pogledal ne bi, kaj šele jim roko podal!

 

Ne, ne, »mene« ni prav nič treba razstavljati, že dolgo sem razstavljen, na koščke, in že dolgo je tega, kar je bilo poskrbljeno za to, da je bil nemajhen del teh koščkov – pobit! Nobene razstave, potrebne, le nujne formalnosti, potem pa – čim manj tistih, ki »me« bodo spremljali na »moji zadnji poti« (če me na dotedanjih niso, jih tudi na poslednji ne potrebujem!), čim manj nekih govoričenj (sem se jih preveč naslišal, in premalo, če sploh kaj, v njih našel!), čim krajša pot do peči, in čim bolj razigrani plameni, da v čim krajšem času iz »mene« nastane tisto, kar mnogim že sedaj je – nič!

 

Dragi mladenič, pred tremi meseci, morda štirimi, sem pri vas dobil »gratis« vrečko z bonboni. Povejte nadrejenim, da nekoliko bolje preverjajo svoja »darila«, kajti, veste – nekaj bonbonov je bilo odvitih, in stopljenih, in tisto, kar se je stopilo, se je prek vseh bonbonov razlilo, pa so bili, do zadnjega, vsi lepljivi, v kepah so se drug drugega držali, in prstom tisti »pocast«, »popast« občutek vzbujali, pa mi druge ni bilo, kot da sem »darilo«, preprosto – v smeti zabrisal! Ob lepih mislih na darovalca, kakopak…

V skrbi za higieno…

Kjer žreš, tam serji.

 

Ne zajemam iz skupnega kotla, gledam na higieno.

 

V mnoštvu »prijateljstev« je škoda prijateljstva.

 

Po moje ne zmoreš, po tvoje ne želim.

 

Na dnu je prazno, samo dno se dogaja.

»Do groba vdani…«

Še pasje vdanosti ne moreš kupiti, »človeško« pa zlahka…

 

Pravzaprav je pri trditvi potrebno pojasnilo: vdanosti sploh poznajo ne, tiste prave zagotovo ne, vedo le to, komu ali čemu so pripravljeni slediti, biti na razpolago, da bo njih ugodje ugodnejše. In ta kdo ali kaj je najboljši, ali vsaj boljši ponudnik.

 

Pogojno bi se o njihovi vdanosti dalo govoriti takrat, kadar lastni neumnosti sledijo. Pa ima, denimo, neka opcija, lahko tudi »politična«, vselej čvrst krog »zvestih« sledilcev. A tudi pri tem ne gre za vdanost, pač pa, spet, izključno za neumnost, ki same sebe preseči ne zmore!

 

Ne, psa, vsaj »mojega«, boš lahko od mene spravil, z nekim priboljškom, a ti radi tega priboljška ne bo vdan, ne, »povohal« te bo samo takrat, kadar mu ga boš dajal, sicer se bo pa vedno k meni vračal. Ker ve, zaveda se, čuti, da je »moj« le toliko, kolikor se mi sam daje, kolikor sam želi »moj« biti, obenem ve, da tisto, kar mu dajem, in dajem mu sebe, ni nikakršno trgovanje.

 

Ne maram »vdanih«, ne maram tistih, ki so samo takrat, kadar si nekih koristi želijo, in jih pričakujejo! Nekoč se je trlo, krog mene, takšnih, nekoč, ko še nisem vedel tega, kar vem danes. A sem počistil, in to krepko, pa – komur je vsakdo dober, kdor je vsakomur dober, ta naj se kar med sebi enako »vdanimi« nahaja. Jaz sem se laži preobjedel.

Kmalu spet »srečno« »srečno«…

Šestnajst stopinj je bilo, zjutraj, v sobi. K sreči danes peč ne nagaja, je sicer zastavila, a sem jo hitro »premislil«, pa sedaj lepo gori, v njej. In počakam, da dogori, pa znova naložim, potem pa se v dolino odpravim. Nekaj opravkov, in predvsem nabava, jutri Malo pride…

 

Sinoči sem prekmalu nehal hraniti, peč. Zanimalo me je, kakšno bo jutranje stanje. Zdaj vidim, da ne bo šlo drugače, kot gre vedno, kadar je giskica tu. Zanjo si manj kot dvajset, v sili devetnajst, jutranjih, ne dovolim. Prehitro bi se znala prehladiti. Itak gre, v tem času, iz prehlada v prehlad.

 

Včeraj sem oblačilni letni čas spremenil. Od danes bom nekoliko topleje oblečen naokoli hodil. Tudi čevlje sem, po ne-vem-kolikšnem času, v red spravil, zdaj zmorejo celo sijati. Kolikor to zmore obutev, stara, bržčas, vsaj petnajst let. Že lani so mi začeli pripovedovati o tem, da dolgo ne bodo več zdržali, jaz jih nagovarjam, naj zdržijo vsaj še to zimo. Morda mi celo uslišijo prošnjo.

 

Odločil sem se, da letos nobenih novoletnih daril ne bom kupoval. Že itak sem jih, prejšnja leta, zreduciral, na minimum, drugače nisem zmogel, pa čeprav me ob tem boli. Mi je dodatna možnost darovanja odvzeta, in to težko »prebavljam«. A moram, mi ni druge, je položnice treba plačati.

Ne, niti moje malo, lepo, ne bo darila dobilo, od mene. Pa bi jo zasipaval z igračami, in z vsem ostalim, a mi iz dneva v dan vse manj takšnega zasipavanja ostaja, edino, kar ji zmorem dajati, in dati, sem – jaz. Nek zakotnež, nek ah-in-oh problematičen tip! Ja, nek bedak! K sreči je tudi s tem bedakom zadovoljna, očitno še ne ve, in še ne zna, »pravilno ugotavljati«.

 

Ja, najbolj idiotski mesec je zastavljen. Neki trije »dobri možje« bodo naokoli hodili, zasledim reklamo, v katerih povedo, da je za »dobre ljudi« samo dobro ustrezno… saj ne vem, bi se smejal, od žalosti, tako, iz obupa, ali bi vse skupaj, v kletvi, v tri nelepe poslal?! Še pokanje, samo še na to čakam, da bo, spet, miriti prestrašene živali, in to početi samo zaradi tega, ker – živali ne znajo človeško, uvidevno proslavljati?!

 

Kadar ob Novem letu nekoga pokličem, in vse manj je takšnih, pravzaprav jih je malo, takrat se najprej opravičim, nato pojasnim, da so moje želje vsakdanje, da jim vedno želim tisto, kar jim v pogovoru izrekam, a da, pač, ne vedoč, kako bi sprejeli moje neoglašanje, sledim bebavemu običaju kretenske neumnosti, le da moje besede niso floskule, namenjene zgolj temu, da »obveznost« odpravim. In bom raje skromno, ter manj zaželel, pri tem besede izbiral, kot da bi tisti običajen, prazen »srečno«, in podobno navlako izrekal.

Ja, tudi ko meni nekdo »srečno« zaželi, ob tem celo trdi, da me pozna…

 

Veliko decembrov sem že preživel, preveč, ni vrag, da tudi prihajajočega ne bi. Z lučkami pa sva se, Mala in jaz, že začela srečevati, vsak dan to počneva, ko je tu. Čeprav njene okice bolj žarijo, in čeprav nobenih okraskov ni, ki bi s sijajem njenega obraza zmogli tekmovati. Predvsem pa – iz nje dobrota, lepota, čistost veje, za kar ne bi mogel poprek govoriti.

Naj jim bo njihovo »srečno«, njihovo »lepo«, le, upam, čim dlje stran od tega tukaj, najinega.

Komur v sredo nisem, naj mu tudi v nedeljo ne bom…

Nekoč, ko so blagajničarke še vtipkavale cene kupljenega, sem lahko tekmoval z njimi, dokaj uspešno, saj se je nemalokrat pripetilo, da sem skupen znesek, za plačilo, »peš« izračunal prej, kot one na blagajni. Kakopak, tega se mi ni dalo početi takrat, kadar sem poln voziček pripeljal pred blagajno, do nekih deset kosov pa že, malo urjenja ne škoduje. Potem so trgovci prešli na kode, in »čitalce«, pa mi je odpiskalo, pri takšnem tekmovanju. Zdaj zmorem samo še preostanek mi dan seštevati, ali odštevati, kdo bi vedel. Pa še to se vse bolj nesmiselno kaže, upoštevaje, da povsod hitijo cene cene nižati, pa potrošna roba, kakršno je tudi življenje, vse bolj brez vrednosti ostaja.

 

Nimam čitalca. Še sam sem nehal biti čitalec. Lahko bi zapisal preveč, a bom raje ogromno, ko se spomnim na neko goro knjig, katere sem, prebrane, za seboj pustil. Nekoč sem bil velik potrošnik izpisanih besed, z njimi sem začel lastne tvoriti, in razmerje se je jelo spreminjati, pa – več kot sem pisal, svojega, manj sem tujega bral. In bolj kot sem gradil, to svoje, da je po stopničkah navzgor lezlo, manj sem v tujem nekaj posebnega, zanimivega našel. In zlasti prepričljivega. Pa sem dospel do tega, da niti pomislil nisem o tem, da bi si čitalec nabavil, redko bi se namreč zgodilo, da bi se v branje neka knjiga v mojih rokah znašla. V prelistanje, v prebiranje tu in tam izpisanega že še, v branje pa – bi moralo zares nekaj posebnega biti. Pa mi s tega naslova tudi kak dolg zna nastati, denimo v podobi knjige, ki naj bi strokovno o nastanku človeka pripovedovala, in mi jo je strokovnjakinja kot resno čtivo podarila, jaz pa – že med zastavljenim branjem sem začel preklinjati, ob ugotavljanju, da gre zgolj za eno izmed številnih teorij, ki pa vse iz iste teze izhajajo, iz domneve, ki bolj kot je, z dejstvi ne more biti skregana, pa se nisem uspel prebiti niti skozi prvih pet strani izpisanih neumnosti. In kakor je zastavljeno, tako je, bržčas, tudi nadaljevano, pa… ja, četudi bi marsikdaj zmogel čas tudi v branje razporediti, se mi ga škoda zdi, za neumnosti.

 

Imam srečo, sam sem dovolj neumen, da si kaj takega smem dovoliti. Kdo ve, kaj s tem izgubljam, vem pa, kaj pridobivam. Živce ohranjam, da jih zmorem drugim preizkušnjam v uničevanje dajati…

 

V nekem otroštvu že bonbon zadošča za ugotavljanje prijateljstva. Pardon, »prijateljstva«. Če ga daš, sva »prijatelja«, če ne, nisva. Kasneje, v živetjih, ni nič drugače, le podobe se spreminjajo, akterji so nekoliko starejši, višji, »prijateljstva«, »ljubezni«, »spoštovanja«… pa, kot sleherno trgovanje, ohranjajo svojo veljavo.

 

Če me v sredo ne potrebuješ, potem me tudi v nedeljo ne rabiš! Ne glede na to, kakšen bonbon mi ponujaš, daj, razdeli ga s tistimi, s katerimi si ga v sredo delil. Oni so bili delitve vredni, name niti pomislil nisi, naj ti tudi sedaj nevreden ostanem, čeprav…

Te je »zagrizlo«, nekje v prsnem košu, celo neko nelagodje ob tem čutiš, morda tudi malček (za)boli?! Prav, kar naj, domnevam, da ne brez razloga, vendar – to, zanesljivo, ni moja težava! Jaz sem se navadil biti brez bonbona, v sredo, pa bom brez njega tudi kasneje zdržal. Še več, zagnusilo bi se mi, sleherno prejemanje, ko bi vedel, da na takšnih osnovah temelji, in ne zgolj na želji po dajanju, po delitvi! Pač, čuden sem, priznam, a nikoli nisem naklonjenosti kupoval.

 

Dandanes lahko, tako vsaj vedo povedati, vse kupiš. Malček se motijo, ne samo danes, vselej si (jih) lahko vse kupoval, le plačilna sredstva so se razlikovala. In vedno (jih) boš lahko vse kupoval, škart robe je vselej dovolj na razpolago! In se še dodatno malček motijo – ne, ni moč vsega kupiti, k sreči obstajamo neki, ki se v prodajo ne dajemo! Ostalo pa… naj se prodaja kolikor hoče, nevrednost zmore zgolj v nevredne roke dospevati, tam pa nikakor ni moč pridobiti, ničesar drugega, kot samo večanje nevrednosti.

 

»Zaprli so me, a mi svobode niso mogli vzeti.« Tako je, potem, ko so ga izpustili iz zapora, Nelson Mandela povedal zbrani množici.

E, Nelson, resda vem, kaj si povedal, le tega ne vem, čemu si o tem »javnosti« govoril. Ja, res je, navdušeno so ti ploskali, tako in tako radi ploskajo, in hitro do navdušenja dospevajo, a, verjemi, še sanja se jim ne o tem, kar si dejal! Oni si sicer »prizadevajo za svobodo«, ne vedoč niti tega, kaj ta svoboda je, kako je do nje dospeti, če sploh, in še manj vedoč, da jim pri teh prizadevanjih ne bi škodovalo, ko bi se zmogli dobro v zrcalih ogledati, pa ko bi še zmogli dejanske podobe prepoznati…

Vidiš, »moja« Tisa in Tar, pa tudi mačkona in mačkonka, s svobodo nimajo težav. Resda je zemljišče ograjeno, a zmorejo skozi ograjo, Tisa pa pod ali prek nje. Resda jim hrana ni na vsakem koraku pred nos dana, a zmorejo jesti vselej, ko so lačni, in lakote, nikakršne, niti spoznati niso utegnili. In resda se po lastni volji odločajo, bolj kot ne, in večinoma, a še niso dognali, da je njih volja tudi od moje odvisna, in da bo tako vse dotlej, dokler se v lastne tace ne bodo vzeli, se tudi s tvornostjo, in ne samo z nekim žretjem ter »iskanjem svobode«, izkazali. To pa bo, kakor je pri vseh nagonskih bitjih, na svetega nikoli dan…

 

Prepovej mu neodgovorno raznašanje virusov, pa bo že o kratenju svobode bevskal. Odklopi mu elektriko, da tekme, neke nadaljevanke ne bo gledal, pa ne bodo daleč od svobode njegove besede. Izkaži drugačno voljo, od njegove, pa se bo nesvobodnega počutil. Ti, Nelson… tebe so pa na nekaj kvadratnih metrov omejili, ti odmerjali malodane vse, od tega, koliko boš smel pojesti, do tega, za koliko časa in kdaj boš lahko nebo zrl, pa praviš, da do tvoje svobode niso mogli seči?! Ja, Nelson, vem, niso mogli, vendar – ti razpolagaš z vsebinami, katerih praznina niti pozna ne, še slišala ni o njih, kaj šele da bi jih premogla! Pardon, slišala je že, v podobi tistega zdrav-duh-v-zdravem-telesu, a kaj, ko samo za (ne)zdravo telo ve, do poglavja o duhu pa ne bo dospela! In, resnici na ljubo – kako boš zdravost duha dosegel tam, kjer tega duha sploh ni?!

 

Res je, načelnost zmore biti huda zadeva, in tudi je, vsak človek jo dobro čuti, na lastnih plečih, živeč med silnim živalstvom!

Ne, ne, če si me v sredo pozabil, ko si bonbončke delil, me, prosim, pozabi tudi v nedeljo! In moja nedelja prihaja, vse bližje, a je še dovolj časa, za to, da se privadiš na to, da se skušaš naučiti, da mi, takrat, ne boš bonbonov nudil. Da te moj odziv ne bo presenetil.

 

Trgovci s trgovci, barantači z barantači, »spoštovani« s »spoštovanimi«, »prijatelji« s »prijatelji«, »ljubeči« z »ljubečimi«… in je prav tako, čemu bi nek cvet v blato silil, ko pa ga blato vredno ni, obenem pa bi cvet v njem takoj umrl?!

 

Turki so »raji« pravili kauri. V prostem prevodu bi se besedo dalo prevesti v psi. Očitno vrednosti pravih psov niso najbolje poznali. Kakorkoli že, nek sultan je, nekoč, dahnil, o tem, da so kauri samo za kaure dobri, in tudi pred njim, in za njim, jih ni bilo malo, ki so podobno sodili. Jaz psov ne žalim, svinje že še, a ne namenoma, medtem ko mi blato, govno in podobne »lepote« tega sveta niti zameriti ne morejo, ne vedo, o čem govorim, obenem pa – le čemu bi nad lastnimi »vsebinami« negodovale?!

Ničesar ne morem dati…

Ničesar ne morem dati, vse so mi ukradli, samo še pesmi, in čiste oči, so mi ostale.

Rož ne trgam, da bi v šopku venele, raje si zvezdo z neba sposodim, da jo v solzi umijem, in vrnem nazaj, v noč.

Vetrov se izogibam, čeprav so mi namesto glavnika, le vetriču blagem pustim, da mi prah neba z obraza snema. In mi riše, prek obraza, riše mi neke poti, po katerih naj bi hodil, a na njih nikamor dospel.

Ničesar ne morem dati. Čeprav od dajanja živim, in mi do pomanjkanja nikoli ni bilo seči. Kar imam, tega ni moč kupiti, tudi v prodajo ne ponujam, nikakršne vrednosti nima, v primerjavi z denarjem.

Pri meni samo neke ptičje sence lahko vidiš, ko mi, s krili, prek dneva sonce zastirajo, da bi lahko v nebo zrl. Kot da bi na njem nekaj izgubil, tonem v njegove globine, izpljuvan na površje planeta, da bi v objemu dreves zadihal.

Ničesar ti ne morem dati. Ne stojim v vrsti, da bi eden od ostalih bil, in teh ostalih iz vrste ne vabim, da se ne bi spotaknili, ob kamnu, na mojem bregu. Sem preveč odpada pobiral, preden sem ga očistil.

S tišino zmorem prijateljevati, pa se mi v vsej pestrosti nekih melodij razkriva, da še misli zmorejo, vsaj za utrinek neke zvezde, morda dva, prijaznejše postati.

Ničesar nimam, zate, ki iščeš vse, in to iz dneva v dan počneš, ne vedoč niti tega, kje iskati, in predvsem kaj.

Samo jaz, in moje pesmi, in solza, s katero oči izpiram, da lahko nato tudi zvezdo umijem. Nič več. In krepko premalo, da bi se s svetom kosalo.

Imeti zato, da nimaš…

Lepo je, kadar imaš malo, obenem vse. Lahko imaš namreč vse, a v tem vse – ničesar.

 

Kdor mora do veliko dospeti, ta v nabranem ne zmore zadovoljstva najti.

 

Naj še toliko požre, praznine ne moreš zapolniti.

Večerne srednice…

Nič mi, z izjemo svoje ničevosti, ničesar ne ponuja. In jaz mu, z izjemo niča, tudi ničesar ne morem.

 

Ne dajaj se v prazno. Prazno nima dna, pa se utegneš iztrošiti.

 

Kjer zmorejo zgolj nase gledati, jih pusti, da to počnejo tudi takrat, kadar bi želeli druge videti.

 

V roki, ki jemlje, ne išči pomoči, roki, ki daje, je pa ne odtegni.

 

Ne sodi samo po tem, koliko je dal, pač pa tudi po tem, koliko ni želel jemati.

 

Kdor brez zadržka vzame, z zadržkom da, ni dober.

Kdor z zadržkom vzame, in brez zadržka da, ta se mora še marsičesa naučiti.

Kdor noče jemati, a z zadržkom daje, tega je življenje o dobroti izučilo.

 

Ne ponujaj roke vsevprek, prehitro si jo utegneš umazati.

Samo »vedeti« je isto kot – NE vedeti!

Lahko iz istih podatkov izhajajo, pa vsi ne bodo enako mislili, in le redek bo domislil. Potemtakem podatki, neko znanje, v podatkih vsebovano, ni merodajna pot za dospetje do spoznanja, do dejstev, do resnice. In če niso podatki tisto merodajno, potem to zmore biti izključno in samo – mišljenje! Njegova podoba oziroma oblika, vrsta, njegova zmožnost učinkovanja.

 

Pri mišljenju nobena »vzgoja« ne učinkuje, kadar se zmore zares nemoteno odvijati, to mišljenje, kajti za domisliti nekaj je potrebno dejstva upoštevati, in ne tistega, česar so te o nečem učili. Ta uk zmore delovati, večinoma, žal, neuspešno, samo tam, kjer ti morajo drugi povedati, katera dejstva so, po njihovem, pravilna, upoštevanja vredna, katera pa ne. A ko sam spoznaš, v kolikor si spoznavanja zmožen, seveda, prevečkrat ugotoviš to, da so ta po-njihovem-pravilna dejstva – napačno razumljena!

 

Za samo poznavanje dejstev ni dovolj samo vedeti o nekem konkretnem stanju, neki konkretni podobi, skozi katero se to dejstvo izkazuje, pač pa je potrebno vedeti tudi o silnicah, o zakonitostih, v okviru katerih to dejstvo učinkuje, potemtakem se zmore, zavoljo tega učinkovanja, tudi spreminjati. Tu pa uk, in samo uk, povsem odpade, kjer ni, in večinoma je ni, zmožnosti ugotavljanja začetka nekega spreminjanja, posledično tudi spreminjanja kot takega, pač pa zmoreš samo njegove posledice zaznati. Prav zaradi tega obstaja toliko »strokovnjakov«, ki zmorejo »iz rokava stresati« obilje nekih »znanj«, nekih podatkov, tez, teorij, ne vedo pa kaj bi s tem počeli, in se njih »znanje« le kot jalovo, neuporabno izkazuje. Pardon, je uporabno, ampak samo v podobah, v kakršnih so bili tega »znanja« tudi sami deležni, v podobah papagajskega prenašanja »znanja« iz roda v rod.

 

Ni pomembno »vedeti«, to zmore vsak, ki se (na)uči. Ni pomembno misliti, to zmore vsako misleče bitje. Pomembno je – preverjati naučeno, potemtakem to védenje, ugotavljati njegovo osnovanost, verodostojnost, pravilnost, in potrebno je ZNATI misliti, če tako zapišem, namesto, da bi zapisal imeti-potrebno-podobo-mišljenja = razum! In šele takrat, ko si zmožen dvomiti v lastno védenje, ko si zmožen njegovo veljavnost ugotavljati, in ko si, ob tem, zmožen razumevati, razumsko misliti, šele takrat se lahko (vsaj) nadejaš, da boš do nekega spoznanja, alias novega, popolnejšega, pravilnejšega znanja dospel!

Je v džungli res prava džungla?!

Ko greš v džunglo, veš, kam se podajaš, ko greš v življenje, misliš, da veš.

V džungli pričakuješ marsikaj lepega, a tudi veliko neprijetnega, celo na nevarnosti računaš. V življenju pričakuješ zvečine lepo, a se ti rado izkaže, da je bolj džunglasto od same džungle.

 

Ko srečaš nekega jaguarja, panterja, v džungli, ali pitona, dovolj velikega, da zmore prepričljivo delovati, se zavedaš tega, da se ti nič dobrega ne obeta. Do tebe zanesljivo ne pridejo zaradi tega, da bi te pozdravili. Ko srečaš zver v življenju, ti roko ponudi, celo nasmeh izkaže, morda te tudi po ramenu potreplja, in potrebuješ čas, za to, da ugotoviš, da je med trepljanjem držala strupeno puščico v roki.

 

V džungli te sita zver ne bo napadla, če je z ničemer ne boš ogrožal. V življenju te bo tudi presita, ker jo ogroža tisto, kar ti imaš, ona pa si želi imeti. Kaj šele takrat, kadar boš to presito zver povprašal o tem, kako je do svoje nažrtosti dospela.

 

Da, v džungli, pa čeprav se v povsem neznano podajaš, veš na čem si, in veš, da moraš vsak korak zelo previdno hoditi. V življenju veš, da ti je dopustna povsem nemotena, brezbrižna hoja, in šele med njo spoznaš, da ob poti nešteto zveri preži nate.

Ko mi poveš svoj kdo in kaj…

Kakor mi poveš kdo in kaj si, tako mi poveš tudi to, kako naj ravnam s teboj. Ne gre drugače, to ni samo najboljši način, pač pa edini možen, pa…

 

Če si sonce…v dlani te bom nosil, te čuval, grel, negoval, hranil, spodbujal, podpiral, da bi ja sijaj vse močnejši postajal, in mu nikoli niti na misel ne bi neko bledenje prišlo! Če pa si smet…

 

Če pa si smet, potem… čemu bi se sploh sklanjal, da bi te pobral, s ceste?! Ko pa ti je cesta domača, ljuba, ko si ti del nje, ona pa je v tebi, ko le na cesti do konca zaživiš, in ko ne zdržiš brez tega, da dospeš med sebi enake, smeti?!

 

Čemu bi se trudil, vedoč, da ceste nikoli iz tebe ne spravim, tebe pa z nje ne?! Vedoč, da izkoristiš sleherno priložnost, da se nanjo podaš, in med sebi drago smetje?! Čemu, za vraga, bi se trudil, ko pa vem, da bi bilo vse moje početje povsem jalovo, in bi samo z mojim trpljenjem rezultiralo?! Čemu?!!!

 

Ljubezen?! Hahahahahahahahaha… oprosti, tako sem se, pač, odzval. Lahko bi se tudi drugače, seveda, tako, kakor se običajno, takrat, kadar iz občosti o »ljubezni« poslušam, in se mi želodec takoj začne obračati. Ljubezen?!

 

Veš, ljubezen je čudna zadeva. Najprej je čudna zato, ker ne išče sebi, pač pa drugemu. Ni ljubezni v tem, da imaš nekega postreščka, služabnika, ne vem, hlapca, ki se trudi ugodje ti vzbujati, ne, ni, ljubezen sploh ne stremi k lastnemu ugodju, daleč od tega. In ne glede na to, o kakšnem ugodju je govora, ali je to zgolj neko žretje, posedovanje, imetje… ali, morda, občutek neke zanesljivosti, varnosti… ali »zgolj« to, da samosti nisi zmožen živeti, pač pa nekoga ob sebi potrebuješ… ne, ljubezen, vsekakor, ni usmerjena k lastnemu ugodju. Tako da je ta obča »ljubezen« bolj nekemu trgovanju podobna, nikakor ljubezni. Celo nasprotujeta si, kajti…

Trgovanje pri sebi, in zase dobrobiti išče, ljubezen pri drugem, in zanj. Trgovanje profitira, kadar je njemu dobro, ljubezen, kadar je drugemu!

 

Da, čudna je ljubezen. Toliko bolj, ker potrebuje v obe smeri, sočasno, in nenehno. In ne more preživeti, takrat, kadar ima ena stran dejansko rada, medtem ko druga… namesto, da bi svetlila, temni, namesto, da bi grela, hladi, mrazi, ledeni, namesto, da bi dajala, jemlje, požira, golta, razkraja, ubija! Kaj šele takrat, kadar se zahrbtnost, goljufija, varanje, kraja… kot nekaj povsem običajnega izkazuje, poleg siceršnjega laganja, kakopak!

 

Ne, ne, sonce prav rad poslušam, ko mi o ljubezni svoje pripoveduje, dočim smetem… smetem bi pa bilo prepovedano, ko bi po mojem smelo, eno samo črko besede ljubezen izgovoriti! Eno samo!

 

Čudna zadeva je ljubezen, res čudna, celo tako čudna, da je niti spoznati niso zmožni, še manj izkazovati, na cesti pa, med smetmi… ne, ne, tako nizko pa nikoli ne pade, da bi ji med smetmi bilo prijetno!

Ne mož' ispod kože da se krije!

Nije mi do gamadi, nije mi do govna,

nije mi do smrada što se na dve kreće,

jeste, sam, samoća, tuga neminovna,

al uprkos svemu, neću, bre, u smeće!

 

Nije mi do laži, prevara i krađe,

nije mi do maske, koja nema lice,

želim da u čistom vazduhu mi zađe,

a ne tamo gde je ološ, propalice!

 

Nije cesta meni nikad kuća bila,

nisam joj se davo, uzimat je hteo,

svakom što se daje spodoba je gnjila,

a ja trulo nikad ne bi poželeo!

 

Nije mi do svakog, nit mi bit ne želi,

šta je svakom dobro, meni vala nije,

govno nek sa govnom u govnu se veseli,

ne mož ispod kože smrad svoj da sakrije!

 

Nije mi do gamadi, nije mi do govna,

nije mi do maske, koja nema lice,

jeste mi samoća, i tuga, neminovna,

al ne gazim cveće, ne ubijam ptice!

Lilonka moja lepa…

… pa sem pospravil, po hiši, kakor sem tudi dejal, da bom. Resda bolj za silo, a dovolj, da bova lahko zastavila, na novo, smetiti. In, kakor sem obljubil, tudi igrače, knjige, pobarvanke, zvezki… vse je pospravljeno. Nekaj na policah, nekaj v omaricah, nekaj v tvojem kovčku, kakorkoli že, vem, da bo že v petek, ko prideš, bolj ali manj vse po starem…

 

Ja, čakam nate. Tako, kakor čakam na vsako svoje dete, da ga smem videti, vsaj za nekaj časa. Ne bom ti govoril o tem, kako »navdušen« sem radi tega, ker je tako, kakor je, tudi ti ne bom povedal, kaj mi vse z jezika leti, namenjenega nekim »dobrim«, le to zapišem: še preostanek danes, cel jutrišnji, potem pa – najin objem!

 

Sedim, trenutno, v tišini, in tišino poslušam. Le od tipk se, tu in tam, spod prstov neka oglašanja slišijo, in tiho brnenje računalnika. Celo cucka tačas nimata pomembnejših opravil, nihče ne hodi mimo, da bi bilo lajanje slišat. Ko pa si ti tu, in zlasti ko poješ…

 

Še malo manj, se tolažim, še malo manj. Ne vem sicer, kako neke druge duše, ali zgolj »duše«, razčiščujejo s tistim, kar počenjajo, moja s takšnimi zadevami ne opravi zlahka. Pa ne svinjam, in upam, da nikoli ne bom!

 

Jutri bom šel v nabavo, pokojnino bodo nakazali. In razmišljam, da bi dvojno količino lazanje kupil. Glede na to, kako si jo zmazala prejšnji teden, in upoštevaje, da si jo želela tudi naslednji dan jesti, jaz pa je, žal, imel nisem, menim, da s tem ne bi moglo biti nič narobe. Verjetno, da bom, rad vidim, ko si ješča, in je buša polna…

 

Čaka te preoblečeno ležišče, in tudi »pijacek« je čist, opran. Ti, giska tatina, ko gledam tvoja oblačila, pa tiste črtice, ki jih na zid riševa… hitro rasteš, prehitro! Ko bi bil mlajši, bi rekel še-malo-pa-boš-tudi-ti-odfrčala, tako pa menim, da bo prej mene odneslo. A ti ne bom odfrčal, skušal te bom počasi, čim bolj počasi zapustiti. Da se boš privajala, postopoma, na dan, ko me ne bo več. Zate, in za tiste, katerim zares nekaj pomenim. K sreči se jih ne tare.

 

Vse »ribice« sem našel, zdaj čakajo, v svojem »jezercu«, da jih boš ujela. Bolje, da »ribice« loviš, kot… ah, ja, pustmo stat! Čista dušica si, resnično čista, prozorna kot najbistrejša solza, ničesar pokvarjenega ni v tebi zaznati. Če boš takšna ostala, uboga ti, če ne boš, ubogi jaz…

 

Veš, da sem se celo nekoliko spočil? Spim sicer še vedno ne tako, kot takrat, ko si ti tu, čeprav se takrat zbujam, da te pokrivam, pobožam, poljubim. A gre, nekako gre, nekje po tretji mi celo uspeva. Preveč misli se nabira, preveč »lepega« mi je bilo v pomnjenje dodanega. Naj gre k vragu, samo enkrat se živi, pravijo, pa naj teče, kakor teče, samo da tudi odteče! Ne da se drugače hudiča rešit, kot tako.

 

Ja, krofek moj, zvezdica sračkasta, čivkec tatin, še današnjega del, in jutrišnji cel, pa bom spet do dela svojega osončja dospel!