Bi,
seveda bi, živel, letel,
do sence
sreče se vsaj vzpel,
a kaj,
ko vsak korak zamre,
tam,
kjer le žre se, žre, in žre!
Bi tudi
jaz se radoval,
ko ne
bi med žival pognal!
Bi,
seveda bi, srce dajal,
edino to
sem vedno znal,
a kaj,
ko zlahka ga zatre,
tam,
kjer le žre se, žre, in žre!
Bi tudi
jaz, pa še kako,
si našel
zvezdnato oko!
A našel…
škoda je besed,
za hlad
goltav, za oster led,
ki do
veselja si dospe,
tam,
kjer le žre se, žre, in žre!
Tako
bilo mi je zgolj iti,
da zmogel
vse sem izgubiti!
Bi,
seveda bi, živel, letel,
bi upe
plahe vsaj imel,
da
nosijo vsaj malček dlje,
tam,
kjer le žre se, žre, in žre!
In ne
tako zgolj, da čakati
mi pot
je svojo dokončati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar