Bi
smejal se, me še vleče,
marsikdaj
kar silovito,
v smeh
na svoj rovaš,
da se
trpko, in greneče,
skaže
tisto, kar je skrito:
kar
iskal si – to imaš!
Bi
smejal se, do krohota,
takšna mi
je zdaj lepota…
In ko
zven, za hipec, dva,
tega smeha
se razlije,
kot za
ščep vsaj da odleže…
a ni
res, preveč gorja,
kot da
v prejšnjem novo klije,
in ne
stara, vselej sveže!
Ne
odleže, ni mu dano,
z lepim
mi je vse postlano…
Pač, tako
je, kot se kaže,
ker drugačen
nisem znal,
in bi
tudi ne hotel.
Se
življenje rado laže,
jaz pa
resno sem jemal
to kar
sem živel!
Ni
krohota, ki odleže,
ki spoznanega
odveže…
In se
nasmejim, glasno,
v sebi skrivajoč
nebo,
in
dežinke, ni jih šteti,
v njih
mi moč je še živeti.
Ja, v
lepoto vsak korak
sem usmerjal
svoj, bedak!
Ni komentarjev:
Objavite komentar