Pomni, dobro pomni!

Ne pusti svinjaku, da ti življenje svinja, ne pusti svinjam, da ti v drobovje sežejo! Res je, več jih je, in povsod prežijo, a je res tudi to, da – če se jim pustiš, pa čeprav samo za malo, ne boš več sebe našel, nikoli!

 

Bržčas je umazanija potrebna, za to, da zmore čistost do izraza priti, a bi čistost tudi brez umazanije zmogla, lažje, krepko lažje živeti. Pa je ni za sprejemati, ne, na daleč mimo nje hoditi, ji na svojo pot ne pustiti!

 

Tudi smrad nečemu služi, če drugemu ne, potem temu, da se s smradom prepoznava, ko se iščeta, da družno smradita, in temu, da vse, kar ne smrdi, odvrača, odganja. Poslušaj ga, v tem odganjanju, samo pridobiti utegneš, na zraku!

 

Ne, ne pusti se svinjaku! Pa čeprav je večen, in obstaja, odkar goltava sebičnost zmore žreti, odkar se zmore preračunljivost s pokvarjenostjo kazati, s svojo umazanostjo, s svojim smradom. Ne pusti se mu, da vsega ne pogoltne!

 

In živi, celo »živi«, kakor zmoreš, kakor boš znal pretrpeti, na nekem svojem koščku, za nekimi svojimi zidovi, za nekimi vrati, katere čim prej nauči, da se ne bodo vsakomur odpirala! Zmore svinjak tudi v preobleki skoznje priti!

 

Ja, »živi«, in se zahvali »življenju«, za vse njegove »lepote«, za vsa njegova razkritja, in predvsem radi tega, ker te je v svinjak skušalo poroditi, ne da bi te, enkrat samkrat, povprašalo, če si sploh želiš – biti svinja!

 

»Živi«. Zajemaj, kar ti bo v spoznanje dano. Spoznavaj, kar te bo v učenje vodilo. Predvsem pa pomni, dobro pomni, da ne boš v zaman skozi uk hodil! Bi ne bilo dobro, ko bi, tik pred koncem, podlegel! Svinjaku. In svinjam.