Procesija proezije

Današnji poeti, kako bi dejal,

vrstijo se v silni poplavi,

ko skušam prebrati, ne vem, kam bi dal,

kje rep se drži in kje mesto je glavi…

 

Želijo v globine, a meni moreče,

nek kup prispodob, so kot gobe:

na hitro izraste, da v puhlo se vleče,

pa vsak njih po svoje ni prav nič narobe…

 

Kot pismo, ko bi v vrstice ga zlagal,

poetu težavna je prozna,

a bog ne daj, da bi kdo v vnemi omagal,

med svoja pisanja povsem nebulozna…

 

To moje je mnenje, se ni ga držati,

sem itak kot čuden dojet:

ne mogel ves svet bi kulturno sijati,

ko ne bi vsak drug bil nekakšen poet!