Vse
mine, enkrat prav vse mine…
Ko se
zažre ti zlo v globine,
da tvoje
duše se napije,
srce do
konca ti razrije,
da
razmrcvari, da pobije!
Globina
se zapre, ne da,
varuje se
pred kremplji zla!
In ni
ji več v očeh sijati,
v nasmehu
dnevu se podati!
Ne,
mine, ve, kaj je prestala,
kaj je
prejela, ker je dala,
ker v
lažnem videti je znala!
In ni
ji več, ni, za laži,
miru,
da odtrpi, želi.
Ni zlu
v svoje življenje dana!
Njena
nebeška je poljana,
da zvezde
se v njej budijo,
da
soncu ptice v njej žgolijo,
in
sanje v pesem spremenijo…
Pa
mine, v kot nek svoj zbeži,
čim dlje
od zla, od vseh zveri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar