Ko miru ne pusti…

Nenehna vprašanja, in njih so odmevi,

do konca dospe že z mladostjo bedak,

razkrivaš zato, da bude se odsevi,

da nisi »po svoje«, kot trčen je vsak!

 

Bolj koplješ, neznano se bolj ti odpira,

in vleče, le vleče, miru ne pusti,

korak za korakom stopnišče prodira,

zato, da nikoli do konca mu ni!

 

Nenehna vprašanja, odgovori znajo,

ne dajo se zlahka, rušitev zdrže,

a bolj kakor znajo, le globje krempljajo,

nikjer ni na koncu zakaj, ki vse ve!

 

Le bebavost obča, le pamet neumna,

si drzne trditi o tem, da vse zna,

v neumnosti svoji precej je pogumna,

še sebi ne zmore, uboga, do dna!

 

Vrste se vprašanja, brez konca in kraja,

le ščepec za ščepcem počasi svetli,

a vselej pred nosom vesolje obstaja,

vesolje neznanja, ki konca mu ni!

 

Nenehna vprašanja, nenehni odmevi,

in vselej nek nov se zakaj razigra,

Že v noči enako ne bo kot je drevi,

le v noči betic vselej ista tema!