Moje
korenine niso povprečne, jaz ne sodim v povprečje. Pa me lahko golta kolikor
želi, a me nikoli ne bo pogoltnilo!
Med
predniki imam, skozi stoletja, takšne, ki niso živeli zato, da bi živeli, ki
niso žrli zato, da bi žrli, ki niso kopičili zato, da bi nakopičili! Ne, živeli
so zato, da so ugotavljali… in ugotovili, da so gradili… in izgradili, da so
tvorili… in ustvarili, da so dajali… in dali! Takšne, ki ne samo, da so vedeli,
kaj je to biti načelen, moralen, pošten in časten, pač pa so to tudi živeli! In
se lastnim željam, nekim potrebam, odpovedovali, da bi skupnosti, nekemu
butastemu »narodu« boljše, lepše postalo!
Da, imam
tudi povsem drugačne, prednike, in sodobnike. Takšne, ki so s tistimi, mojimi
predniki, katere spoštujem, po katerih se skušam zgledovati, samo s priimkom povezani,
z ničemer drugim, in zlasti s svojimi načini obstajanja ne! Ne vem, nikoli me
ni mikala genetika, zavedam se, da za to nimam več časa na razpolago, da bi se
najprej učil, nato skušal ugotavljati, pa – zares ne vem, niti slutiti ne
zmorem tega, kako nek zlovešči gen, MCPH1 poimenovan, preskakuje, iz generacije
v generacijo, pa večino z nagonskostjo zaznamuje, dočim redkim razumskost
dopusti. A je tako, na žalost je.
Spoštujem
svoja starša. Zares spoštujem, ne v podobi občega »spoštovanja«. Pri obeh imam
takšne prednike, da se mi jih ni potrebno sramovati. Takšne, ki imajo še neke
druge zasluge, in ne samo tega, da so se plodili, in razplodili, pa da neki »ponosni
mi« danes obstajajo! Imajo tudi biti na kaj »ponosni«! Bentiš, vsak zajec ima
svoje predhodnike, in če je samo radi tega lahko »ponosen« nanje, ker so ga
zaplodili, potem… v morju zajcev ta »ponos« niti malo ne more biti vreden!
Zajec kot zajec, nič več, nič manj!
Ja,
baje so tudi ti moji predniki bili »trmasti«. Po njih sem. Ljubše mi je sicer
govoriti o načelnosti, moralnosti, poštenosti, o tem, da skušaš častno
(pre)živeti, kot o trmi, kajti le-ta je slehernemu dana, še največjemu bedaku!
Jaz pa s tem bedakom ničesar skupnega nimam, razen planeta, in ozračja…
Da,
bili so »trmasti«, a za njimi so ostajale knjižnice, kulturna društva, muzeji, šole,
bolnišnice, tovarne, banke, celo država, zavoljo katere so si prizadevali, ji
dovoljenje in sprejemljivost po svetu iskali, jo so-izgradili! In – danes naj
bi se jaz ravnal po mnenjih, prepričanjih, merilih… neke povprečne bebavosti,
pogoltnosti, ničevosti, obenem popljuval vse tisto, kar zmorem v svojih
koreninah imeti?! Malo morgen, bi celo vrabec čivknil!
Pokaži,
kaj znaš, najprej izkaži svoje zmožnosti, svojo srčnost, svojo umnost, potem pa
ti bom, celo zlahka, prisluhnil, te poslušal, in tudi upošteval! Dokler pa mi
kažeš samo to, kar mi, dotlej… da, bom te upošteval, ampak samo kot primer
tistega, česar sploh biti ne bi smelo, in po čemer se, niti slučajno, ne smem
zgledovati! In se tudi ne bom!
V
preteklosti, ko sem se veliko pogovarjal, dobesedno z vsakim bedakom, ki je
menil, da ga za razlago prosim, da me bo nečesa naučil, mene pa so samo njegove
značilnosti zanimale, njegove zmožnosti, »možganske«, posledično tudi »srčne«,
sem se nekajkrat »prekljal« glede svoje izjave, da iz niča ne more nekaj
nastati, da samo nič ostane. In so mi razlagali, da ima vsakdo neke prednike,
pa nihče iz niča ne nastane…
Kako
hudo »obžalujem«, to, da smo tako drugačno zasnovani, pa, posledično, drugače
gledamo in vidimo svet, ter vse na njem, potemtakem drugače tudi pojmujemo, in
vrednotimo, ampak… ja, res je, tudi povprečje, tudi blato je, v svojih
materialnih podobah, nek »nekaj«, a v okviru mojih pojmovanj, v okviru mojih
vrednotenj, je zgolj in samo nič, v primerjavi z vsem ostalim, kar se zmore z
določeno svojo vrednostjo izkazati! Zajec je zgolj in samo zajec, eden izmed
neštetih, oče Nikole Tesle pa je, domnevam, nekaj krepko, neprimerljivo več, od
očeta nekega kateregakoli-zajca!
Ne,
jaz, zgolj neka veja, iz premočnih korenin, in debla, rastem, da bi se v
nasprotje lastni osnovi izkazal! In od malega ne samo da sem bil vzgajan v
človeka, pač pa me je, že samo po sebi, motilo, zavračalo tisto, kar sem v
okolju gledal, doživljal, in imel »čast« doživeti, pa bi stežka danes,
dobesedno na izteku svojega časa, taisto kot sprejemljivo, celo ljubo mi
spreje(ma)l! Nisem iz nič(a), in v nič bom samo vetrovom svoj pepel dopustil!
Ni komentarjev:
Objavite komentar