Lepota…

Lepota ni tisto, kar grdo premore,

in sami po sebi ji sploh ni živeti,

tako, kakor zvezda – zgolj zase ne zmore,

in če ji neba ni, potem sploh ne sveti!

 

Lepota ni tisto, kar vidi oko,

očesu se marsikaj laže,

še huje – bi lepše, čistejše bilo

brez tega očesa, ki rado umaže!

 

Lepota v ničemer, nikdar ne posnema,

le sebi, nenehno, je zvesta, edina,

ne liči se, maže, pa masko ko snema

izkaže zgolj neka se hladna praznina!

 

Lepota ni gora, ki z goro tekmuje,

katera bi lepša v skalovju bila,

lepota ne da se, in vsemu kljubuje,

da ne bi, v tem vsemu, si konca našla!

 

Lepota ni potok, ki spev svoj razvleče,

da slišiš v deveto, v deseto ga vas,

lepota v globino dospe, žuboreče,

da v njej, vsaj za hipec, ustavi še čas!

 

Lepota, povsod, a obenem je ni,

se nudi, a noče povprek se dajati,

lepota… je prav vsak pogled ne živi,

kot zvezda, zgolj v soncu ji moč je sijati!