Dneve svoje odštevam…

Tako, pa sem tudi nek jutri doživel, svoj, ko se mi je včeraj v danes spremenil. V nič novega, v obilo starega, meni, v teh jutri, vse starejšega…

 

Dan kot dan: čim dlje od laži, od hinavščine, zahrbtnosti, od goltavosti, preračunljivosti, sebičnosti, od pokvarjenosti, sprijenosti, od smradu! Čim dlje stran od »lepih« nasmehov grdih skaz, od »ljubeznivosti« tistih, ki bi te celega razkosali, da ti do jedra dospejo, in iz njega življenje izpijejo! Čim dlje stran od tistih, ki, brez slehernega zadržka, teptajo, da za seboj le steptano, in kupe lastnega dreka, pravzaprav samih sebe, puščajo!

 

Nekoč sem svet zrl kot nekaj lepega. Danes to lepo najdem v nekem drevesu, trati, v nekem griču, tudi v gori, ki kljubuje, da bi, kakršna je, ostala, kljub vsej nečednosti, ki se nanjo povzpenja, in se skuša prek nje povzpeti. Danes lepo najdem v nekem potočku, ali reki, pa naj umirjeno neko žalostinko poje, ali se, divjaje, v ples zaganja. Najdem lepo v srni, ki se nedaleč stran pase, in je ne motim, v ptici, ki mi zmore že s svojo pojavo trenutek polepšati. Najdem ga v Tisi, ko se nama oči v globine zazrejo, in v svojih zvezdah, štirih, ki so lepo že radi tega, ker sploh so!

 

Da, tudi v spominu zmorem nek lepo izbrskati, a ne pomaga, drugače, kot boleče, se je prehitro skazilo, se v lastno nasprotje spremenilo. Pa se podobe grdega prikažejo, prehitro, kadar se v spomine podam.

 

Da, nekoč sem svet zrl kot nekaj lepega, danes mi je nekaj lepega, toliko zgolj, kolikor zmore, na nelepem svetu ostalo. Da se zmorem vsaj v nebo zazreti, po neki modrini, njegovi, po žarku, ki se, nežno, prek te modrine razliva, po oblačku, belem, puhastem, ki se igraje z vetričem lovi, po zvezdah, ki dopovedujejo, da je, kljub vsemu, moč, v toplini drugega sijati. One vsaj imajo, tega nekega drugega. Da, tudi po Lunici se mi veselje zna sprehoditi, zlasti takrat, ko je Malo tu, in se je skupaj radostiva. Lunica, za katero mišice nabirava, da bova do nje dospela…

 

Vse ostalo lepo… ko maske odpadejo, ugotoviš, da niso brez potrebe v rabi! Da bi brez njih niti koraka ne zmogel, v neko, četudi zgolj domnevano, »lepoto«. Verjetno bi bilo bolje tako, bi bilo manj za izgubiti, v kolikor bi se v pravih svojih podobah vse izkazovalo. In bi že na začetku poti vedel, to, da malodane ničesar na njej ni iskati…

 

Najtežje je, kadar snuješ, da neizsnovano ostane. Kadar želiš, in sanjaš, da se najprej sanje, nato tudi želje kot nedosegljive prikažejo. Kadar spreminjaš, da bi se zgolj kot nespremenjeno izkazalo, v odsotnosti še najmanjše želje po drugačnosti. Najhuje je, kadar gradiš, in to zato počneš, da ti – porušijo!

 

Ko bi živel od obljub, ko bi živel od prepričanj v neko iskrenost, v neko dobrohotnost, bi bilo, domnevam, precej lažje. A kaj, ko mi, bolj kot obljube in prepričanja, dejanska stanja pomenijo. Pa ne morem drugače, kot da resnico zaznam, jo prepoznam, in upoštevam. In se ta resnica kot prav nič lepega predstavi.

 

Da, odštevam dneve. Odštevam jutri, ki so včeraj enaki, le vreme se spreminja. Odštevam slišane obljube, celo prisege, odštevam številne laži, da mi samo zrnca ostajajo, ki povsem drugače pričajo, in o drugem. A mi bo, bržčas, sedaj lažje, ko sem »zavarovan« postal, in v neki »dolgotrajni oskrbi«. Bentiš, nova laž, vrh vseh ostalih.

 

Borim se, da, borim. Drugega mi ni ostalo. In se borim zgolj za to, da ostanem, tak, kakršen od nekdaj sem, da ne dospem do tega, da bi samemu sebi, zatem tudi drugim, lagal. Borim se, čeprav vse manj smisla tega boja vidim, čeprav mi vse manj volje zanj ostaja, a kljub temu dovolj, da ne mislim odnehati. Ne mislim zakorakati v svet, ki ne samo, da ni moj, pač pa me odvrača od sebe, tako se mi gnusi! Je dovolj nekih vsakdo, ki ga tvorijo, zaradi katerih je, kakršen je. In vsakdo zmore le z nekim drugim vsakdo biti, vajena sta smradu, tako lastnega, kot tega drugega vsakdo, brez njega, v bistvu, niti biti, obstati ne zmoreta…

 

Dneve odštevam, na »mojem« bregu. In me vzradosti sleherna drobtinica, katera temu vsakdo ni dana! Tu, pri meni. In zlasti v meni! In me radosti tega vsakdo ne mikajo, in se za njegovimi sladkostmi ne podajam, ne, ne trudim se biti konkurenčen mu, naj uživa, v tistem, česar je vreden, česar si tudi zasluži – v sebi enaki ničevosti.

 

Misel mi poleti k nekim piscem, k nekim mislecem, ki so o bedi, o izmečkih, o ničevosti govorili… kako prizanesljivi so bili, da so s takšnimi besedami »ljudstvo« opisovali! Medtem ko sam ugotavljam neprimernost jezika, kateregakoli, njegovo nezmožnost, pri tem, da bi za nič vsega niča ustreznejše izraze premogel…