Ničesar ne morem dati…

Ničesar ne morem dati, vse so mi ukradli, samo še pesmi, in čiste oči, so mi ostale.

Rož ne trgam, da bi v šopku venele, raje si zvezdo z neba sposodim, da jo v solzi umijem, in vrnem nazaj, v noč.

Vetrov se izogibam, čeprav so mi namesto glavnika, le vetriču blagem pustim, da mi prah neba z obraza snema. In mi riše, prek obraza, riše mi neke poti, po katerih naj bi hodil, a na njih nikamor dospel.

Ničesar ne morem dati. Čeprav od dajanja živim, in mi do pomanjkanja nikoli ni bilo seči. Kar imam, tega ni moč kupiti, tudi v prodajo ne ponujam, nikakršne vrednosti nima, v primerjavi z denarjem.

Pri meni samo neke ptičje sence lahko vidiš, ko mi, s krili, prek dneva sonce zastirajo, da bi lahko v nebo zrl. Kot da bi na njem nekaj izgubil, tonem v njegove globine, izpljuvan na površje planeta, da bi v objemu dreves zadihal.

Ničesar ti ne morem dati. Ne stojim v vrsti, da bi eden od ostalih bil, in teh ostalih iz vrste ne vabim, da se ne bi spotaknili, ob kamnu, na mojem bregu. Sem preveč odpada pobiral, preden sem ga očistil.

S tišino zmorem prijateljevati, pa se mi v vsej pestrosti nekih melodij razkriva, da še misli zmorejo, vsaj za utrinek neke zvezde, morda dva, prijaznejše postati.

Ničesar nimam, zate, ki iščeš vse, in to iz dneva v dan počneš, ne vedoč niti tega, kje iskati, in predvsem kaj.

Samo jaz, in moje pesmi, in solza, s katero oči izpiram, da lahko nato tudi zvezdo umijem. Nič več. In krepko premalo, da bi se s svetom kosalo.