Lahko
iz istih podatkov izhajajo, pa vsi ne bodo enako mislili, in le redek bo
domislil. Potemtakem podatki, neko znanje, v podatkih vsebovano, ni merodajna
pot za dospetje do spoznanja, do dejstev, do resnice. In če niso podatki tisto
merodajno, potem to zmore biti izključno in samo – mišljenje! Njegova podoba
oziroma oblika, vrsta, njegova zmožnost učinkovanja.
Pri
mišljenju nobena »vzgoja« ne učinkuje, kadar se zmore zares nemoteno odvijati,
to mišljenje, kajti za domisliti nekaj je potrebno dejstva upoštevati, in ne
tistega, česar so te o nečem učili. Ta uk zmore delovati, večinoma, žal,
neuspešno, samo tam, kjer ti morajo drugi povedati, katera dejstva so, po
njihovem, pravilna, upoštevanja vredna, katera pa ne. A ko sam spoznaš, v
kolikor si spoznavanja zmožen, seveda, prevečkrat ugotoviš to, da so ta
po-njihovem-pravilna dejstva – napačno razumljena!
Za samo
poznavanje dejstev ni dovolj samo vedeti o nekem konkretnem stanju, neki
konkretni podobi, skozi katero se to dejstvo izkazuje, pač pa je potrebno
vedeti tudi o silnicah, o zakonitostih, v okviru katerih to dejstvo učinkuje,
potemtakem se zmore, zavoljo tega učinkovanja, tudi spreminjati. Tu pa uk, in
samo uk, povsem odpade, kjer ni, in večinoma je ni, zmožnosti ugotavljanja
začetka nekega spreminjanja, posledično tudi spreminjanja kot takega, pač pa
zmoreš samo njegove posledice zaznati. Prav zaradi tega obstaja toliko »strokovnjakov«,
ki zmorejo »iz rokava stresati« obilje nekih »znanj«, nekih podatkov, tez,
teorij, ne vedo pa kaj bi s tem počeli, in se njih »znanje« le kot jalovo,
neuporabno izkazuje. Pardon, je uporabno, ampak samo v podobah, v kakršnih so
bili tega »znanja« tudi sami deležni, v podobah papagajskega prenašanja »znanja«
iz roda v rod.
Ni
pomembno »vedeti«, to zmore vsak, ki se (na)uči. Ni pomembno misliti, to zmore
vsako misleče bitje. Pomembno je – preverjati naučeno, potemtakem to védenje,
ugotavljati njegovo osnovanost, verodostojnost, pravilnost, in potrebno je
ZNATI misliti, če tako zapišem, namesto, da bi zapisal
imeti-potrebno-podobo-mišljenja = razum! In šele takrat, ko si zmožen dvomiti v
lastno védenje, ko si zmožen njegovo veljavnost ugotavljati, in ko si, ob tem,
zmožen razumevati, razumsko misliti, šele takrat se lahko (vsaj) nadejaš, da
boš do nekega spoznanja, alias novega, popolnejšega, pravilnejšega znanja
dospel!
Ni komentarjev:
Objavite komentar