Po dveh
dneh srkam ugodje kave. Saj gre tudi s čajem, ma, brez vsega bi šlo, a kljub
temu prija…
Bil sem
v trgovini, tudi v trgovini, v glavnem kupoval za to, da bo Malo imelo vse, kar
potrebuje, za jesti. In kar ima rada, kakopak. In ko sem že zložil z
blagajniškega pulta v voziček, ter po kartici segel, da bom račun poravnal, se
je blagajnik oglasil, in mi podal neka paketka, rolado in datlje…
»To
imate gratis, ker ste kupili za več kot petindvajset evrov,« mi je pojasnil.
Jaz pa sem prav takšne volje bil, da sem se odzval…
Veste,
mladenič, prav ničesar jaz pri vas gratis ne dobivam, ničesar. Vse ste najmanj
dvakrat vračunali v cene, če ne še bolj. In prejšnjič, ko sem kupoval makarone,
štirinajst dni nazaj, sem za paket plačal sedemintrideset centov, danes pa
devetinšestdeset. Potemtakem ste jih podražili za dobrih šestinosemdeset
odstotkov! Vrag vedi, koliko je artiklov, s katerimi ste enako naredili, tako
da…
Ja,
tudi takrat, ko, trgovci, razglašate gromozanske razprodaje, in tudi za
polovico cene znižate, tudi takrat lepo zaslužite, potemtakem – če kdo malodane
gratis kaj dobi, so to prav mešetarji! Tisti, ki proizvajalce za vrat stiskajo,
ko jim cene zbijajo, potem pa se »velikodušne« izkazujejo, ob raznih
razprodajah, akcijah in »nagrajevanjih nakupa«. Meni pa…
Verjemite,
edino, kar bom v življenju gratis prejel, bo smrt, moja! Pa še zanjo bodo
morali neki plačati, in to dobro plačati, za krsto, za peč, za neke vence in
ostalo šavje…
In mi
je, sedaj, ob zapisovanju, misel k smrti, k pogrebu, ušla. Ja, tako »spoštujejo«,
da celo z umrlostjo dobesedno trgujejo!
Denimo –
želim, da me plameni sesujejo v prah, v pepel! Če so me že vse življenje
sesuvali, neki, in me želeli sesuti, naj bo ta radost vsaj plamenom dana! Ampak…
Baje
mora truplo (ne morem zapisati mrlič, ker truplu s tem neko poosebljenje
izkazujem, medtem ko je truplo samo truplo, kup nekih kosti, večinoma izžetega
mesa, ugaslega drobovja…) ležati v krsti, od časa, ko svoje »spoštovanje« prvič
izkažejo, ga lepo umijejo, naličijo, počešejo… pa vse do takrat, ko ga bodisi
pod zemljico odložijo, bodisi plamenom prepustijo. In to naredijo – s krsto
vred! Pa se sprašujem…
Ni
škoda lesa, za to, da nekaj dni truplo v njem leži, nato pa ga, preprosto, s
truplom vred, zažgejo?! Dela, pri izdelavi krste, ni škoda, tako in tako ga
mastno zaračunajo, materiala pa…
Če že
mora biti moje truplo, moji ostanki, v ogled dajano, si ne morejo omisliti
nekega sistema rent-a-krsta, pa da bi lahko en in isti zaboj, nekoliko bolj
lično narejen, obdelan, celo okinčan z nekimi okraski, bil v večkratno rabo?!
In bi svojcem samo uporabo tega zaboja zaračunali, ne pa truge kot take, truge,
katero bodo – skurili?!
Si ne
morejo neke hladilnice omisliti, s pregrajenimi prostorčki, v katerih bi, na
nekih bolnišničnih posteljah, denimo, izvajali razstavo trupel? Pred njihovim
pokopom, seveda. Ne bi mogli, v končni fazi, mojega trupla z nekimi pršili
poškropiti, s takšnimi, s katerimi sadje in zelenjavo škropijo, da dlje »lepa«,
in predvsem »sveža« ostane?! Potem pa naravnost v peč, brez postelje, seveda.
Kadar
se ob neki nesreči, ali v vojnih razmerah, več trupel hkrati znajde, takrat –
vreče, velike, nekakšni žaklji, pa tudi gre, za nekaj dni. Ne bi bil žakelj
dovolj tudi za »mojo« pot iz življenja, do peči?! Ali bi se, ob tem, morda
našli tisti, ki bi se zgražali, češ kot-psa-ga-pokopavajo! Nikarte, resnično
nikarte takšnega zgražanja, takšne hinavščine, kajti – kdor se za mojega
življenja zame ne meni, temu naj tudi »moj« odhod ne predstavlja nikakršnih težav,
obenem pa… če se smem, kot pes, v nek svoj kot, umakniti pred vsem »lepim«, s
čemer me živetje obkroža, potem, ni vrag, me ne bo prav nič motilo, če bodo
moji ostanki kot pasji pokopani!
Kar
nekaj jih je, katere posredno poznam, raznih cankarjev, prešernov… kar nekaj
jih je, katere sem osebno poznal, če med znanimi samo nekega Šmita, Menarta,
Pavčka (ja, le-ta je, tako se je vsaj zdelo, in takšnega se je delal, »veseljačil«,
a pod njegovim "veseljačenjem" se je veliko drugačnega, nelepega
nabralo!) omenim, in še živečo Svetlano pridodam… medtem ko jih je kar nekaj
tudi obče neznanih, a meni sila pomembnih, in dragih, od mojih staršev, prek
tete, strica… ki so v globoki zagrenjenosti svoja zrela leta preživljali, in je
bila ta zagrenjenost izven njih vzrokovana, v »dobrem«, »poštenem«, kaj vem
kakšnem vse »ljudstvu«… a ko so umrli, in je »ljudstvo« čutilo za potrebno, da
se ve-kdo-je-kdo, takrat pa se je trlo na pokopališčih, na raznih pogrebih, in
se je trlo predvsem takšnih, kakršnih pokojnik niti pogledal ne bi, kaj šele
jim roko podal!
Ne, ne,
»mene« ni prav nič treba razstavljati, že dolgo sem razstavljen, na koščke, in
že dolgo je tega, kar je bilo poskrbljeno za to, da je bil nemajhen del teh
koščkov – pobit! Nobene razstave, potrebne, le nujne formalnosti, potem pa –
čim manj tistih, ki »me« bodo spremljali na »moji zadnji poti« (če me na
dotedanjih niso, jih tudi na poslednji ne potrebujem!), čim manj nekih
govoričenj (sem se jih preveč naslišal, in premalo, če sploh kaj, v njih
našel!), čim krajša pot do peči, in čim bolj razigrani plameni, da v čim
krajšem času iz »mene« nastane tisto, kar mnogim že sedaj je – nič!
Dragi
mladenič, pred tremi meseci, morda štirimi, sem pri vas dobil »gratis« vrečko z
bonboni. Povejte nadrejenim, da nekoliko bolje preverjajo svoja »darila«,
kajti, veste – nekaj bonbonov je bilo odvitih, in stopljenih, in tisto, kar se
je stopilo, se je prek vseh bonbonov razlilo, pa so bili, do zadnjega, vsi
lepljivi, v kepah so se drug drugega držali, in prstom tisti »pocast«, »popast«
občutek vzbujali, pa mi druge ni bilo, kot da sem »darilo«, preprosto – v smeti
zabrisal! Ob lepih mislih na darovalca, kakopak…
Ni komentarjev:
Objavite komentar