Do zadnjega diha…

Do zadnjega diha si zvest bom ostal,

do zadnjega diha ne maral laži,

do zadnjega diha… ne, ne bom več iskal,

iskal vsega tistega, česar sploh ni!

 

Tako ga vsaj ni, da se ne bi skazilo,

in se zasmradilo, s prevaro skazalo,

pa da bi le mlelo, le mlelo, ubilo,

medtem ko bi peklo, medtem ko bi žgalo…

 

Do zadnjega diha prav vse, kar imam,

bom skrbno, boječe očuval,

četudi mi je s tem vsem biti sam,

ne bo mrhovinar ga kljuval!

 

Do zadnjega diha… kup lepih besed,

z nelepim so se mi razkrile,

podrle mi sanje, sesule mi svet,

v nič ga, zgolj v nič spremenile…

 

Do zadnjega diha sam sebi zgolj smem,

da svoji bom poti ostajal,

drugače dospeti mi ni kamor grem,

drugače kot smrad bi se v temo razkrajal!

 

Vse drugo, kar noče, ne zna brez laži,

naj v sebi enakem praznuje,

k radosti, k veselju mi stopati ni,

kjer vse, kjer prav vse mi je tuje…

 

Do zadnjega diha si zvest bom ostal,

le sebe sem vselej premogel,

in ne bi, res ne bi se niču predal,

pa bom, dokler biti bom zmogel!