Ne
bratim se z bifejskimi, da bi jim zapitke plačeval. Po beznicah sploh ne hodim,
me ne vleče k tistim, ki vanje sodijo.
Soočam
se s samim seboj, in takisto tudi drugim privoščim. Tudi to, da se z lastnimi
ravnanji soočijo, in z njih posledicami. Kar popiješ, to poplačaj!
Doma
imam dovolj, pa ne rabim okoli iskati. Česar nimam, tega, očitno, ne
potrebujem. Kar imam, tega ne ponujam kar tako, komurkoli, in zlasti ne
vsakomur. Kar bi hotel imeti… to pa že sodi v pravljice, za katere pa ne velja,
da zmore iz krastače nastati princeska. Prej obratno.
Večnosti
nikoli nisem želel doživeti, umazanije pa tudi ne. Za prvo se ne bojim, se me
izogiba, tudi za drugo se ne bojim, se jaz izogibam nje.
In mi
je dano, na kratko ali na malo daljše, neko življenje, bojda. Je krepko krajše,
kot bi znalo biti, za kar sem hvaležen tistim, ki so mi pri tem pomagali. In se
sploh ne zavedajo obilice te moje hvaležnosti. Kdo ve, morda pa se je nekoč
bodo.
In mi
je od krajšega še krajše ostalo, pa zagotovo ne radi tega, da bi mi isti, ki so
mi ga že pomagali krajšati, to znova počeli. Ne, morda pa tudi jaz z nekim »po
svoje« poskusim, ne meneč se za vse neke pomisleke, neke okoliščine, neke pač
neke. Če ti neki pač neki »po svoje« znajo, ne meneč se za vse ostalo, mejduš,
kdo ve, morda pa le imam toliko pameti, da bi se tega znal tudi sam naučiti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar