Uh, pa ta »dobrota«!

Ob silni »dobroti«… je vse več revščine.

 

Ob silni »dobroti«… bom s svoje češnje odganjal, s tuje obiral.

 

Ob silni »dobroti«… bom drugega kruh tanjšal, da bom svojega debelil.

 

Ob silni »dobroti«… bom sebi prek vrste jemal, da drugemu ne bo dospeti.

 

Ob silni »dobroti«… bom zadovoljen, če bo po moje, in ne po njegovo.

 

Ob silni »dobroti«… bo, v najslabšem primeru, »po naše«, če že »po moje« ne more biti.

 

Ob silni »dobroti«… ki niti tega ne ve, kaj to dobrota pravzaprav je!

 

Ti šepnem, nekaj malega: »moja« Tisa, »navadna psica« - umaknila se bo, od svoje posode, da bo mačku pustila poskušati pasjo hrano… in se bo umaknila Taru, krepko manjšemu od sebe, da bo svojo glad iz njene posode hranil. In se bo umaknila tudi takrat, ko je, objektivno, lačna. Pa moram sam marsikdaj poskrbeti za to, da se nikomur ne umakne, preden se sama ne naje. In da ima mir, denimo, pri hranjenju, takrat, ko uvidevno Malino početje prenaša. Pa čeprav je »navadna psica«, približno petintrideset kilogramov težka, in s prepričljivimi zobmi, ki bi znali, ko bi tako naneslo, po svoje povedati. In…

 

Zdaj naj grem tej Tisi o dobroti pripovedovati, in ji za zgled dajati – dvonogo zverjad?!