Res, trmast sem?!

Tako, pa je tudi posteljnina obešena. Upam, da se posuši do nedelje, da takrat spet stroj zaženem…

Upam, sem zapisal! Bentiš, očitno le nisem brez vseh upanj ostal!

 

Nekateri so mi že večkrat dejali, da sem trmast. Hm, je vrag, kadar veš, da nek povprečen »besedni zaklad« še zdaleč ni zakladu podoben. Obenem veš, da mnogim besedam pomena ne poznajo, drugačnega, kakopak, kot tistega »po svoje«. In veš tudi to, da ne kaže nedojemljivemu razlagati. To je še večja potrata časa, kot tista, ko se z Malo pregovarjam glede preoblačenja…

 

Biti trmast. Temu bi se lahko reklo biti-svojeglav. Priznam, od nekdaj imam svojo glavo, in to celo za to, da jo za mišljenje uporabljam! A ta biti-svojeglav bi se dalo, skozi obča ušesa, celo z nekim negativnim predznakom poslušati, česar jim ne kaže zameriti, nikakor, njim, katere ta ali oni pastir vedno v nekih čredah žene…

 

Biti trmast. Lahko bi se dalo slišati kot biti-nedopovedljiv. Tudi tu priznam svoj greh, težko bi mi namreč neka neumnost svoj »prav« dopovedala, pa ne samo zaradi skromnega »besednega zaklada«. Ja, tudi to sem slišal, da zmorem bolje pojasniti od nekoga, ker več besed poznam. Bentiš, kot da vesoljsko tehniko pojasnjujeva, oba…

 

Biti trmast. Bi se dalo slišati tudi kot biti-vztrajen?! Domnevam, da bi se, dalo, obenem dopuščam možnost, da je vztrajanje edino pravilno izkazovanje, takrat, kadar veš, čemu vztrajaš, in predvsem, da je prav, ker vztrajaš, ker – imaš prav!

 

Ne vem, jaz bi temu njihovemu biti-trmast raje rekel – biti načelen! Vem, načelnost, ena izmed besed, katero bi morali v slovarju tujk iskati, da nikdar njenega pomena ne bi našli, kajti niti poznati ne zmorejo stanja, o katerem govori. Edina »načelnost«, s katero se izkazujejo, vedno in dosledno, je ta, da so, vedno in dosledno – prilagodljivi, nenačelni! In bi jim, ob tem, bilo potrebno prepovedati že omenjanje besede morala, kajti morale brez načelnosti ni, in je ne more biti!

 

Marsikaj sem marsikomu na ljubo naredil, a kar zadeva določenih vedenj, (po)znanj – največja usluga, katero zmorem izkazati, je ta, da kadar slišim nek NE-prav, z molkom odgovorim. Nedolžen NE-prav, kakopak, tak, ki v nekem pogovoru zgolj napačno mnenje izraža, in neposredno ničemur ne škoduje. Da pa bi temu NE-prav pritrjeval…

 

Prevečkrat sem ugotovil, da ne vedo, kaj je to sarkazem. Pa če ga, ob izpovedanem, še ne narišeš, so celo prepričani, da jih resno, in kot resne, obravnavaš. In se mu raje izogibam, pa čeprav marsikdaj moj molk kot pritrditev »razumejo«. In ne zgolj kot ugotovitev brezpredmetnosti nadaljnjega pregovarjanja…

 

Ja, res je, če želim obstati kot nekdo, ki »stoji za svojimi besedami«, za katerega zmoreš vedeti, da bo »jutri« o istem enako, kot je »danes«, razen, če se vmes nekaj izjemnega ne pripeti, kar samo od sebe popravke terja… če želim obstati kot nekdo, ki sme, in zmore, vsakomur v-oči-(po)gledati… če si želim, še naprej, dopustiti to, da o morali, o moralnosti govorim… potem, ni vrag, »moram«, preprosto, ostati vztrajen… nedopovedljiv… svojeglav… v svoji »trmi«, kateri sam raje načelnost porečem!