Ne
ubadam se z iskanjem lastnega ugodja, in ne ubadam se več z iskanjem življenja.
Tisti njegov del, katerega smem v svojih rokah držati, tistega sem že zdavnaj
našel, in ga ne bi menjal, vse ostalo, kar je v nekih drugih rokah bilo, tisto
pa se mi je, kaže, zgolj zdelo, da sem dobil, in imel, glede na to, kako je
izpuhtelo, in mene zamenjalo.
Pravzaprav
sploh ne vem, kaj naj bi še iskal, in kje. Vsako iskanje terja čas, moj čas pa
vse bolj terja mene. Za lase privlečene »resnice« pa me nikoli niso privlačile,
še tiste, do katerih sem s trudom dospel, so se mi kot neljube izkazale.
Drugače, domnevam, tudi biti ne more, vsaj tam ne, kjer resnice ni potrebno
iskati, glede na to, da vsakdo že ima, neko svojo.
V
bistvu se počutim, kot bi stal na nekem podestu, na stopnišču. Dovolj visoko,
da pogled s težavo do pritličja seže, in krepko prenizko, da bi smel, vsaj
podrobneje, do neba. Dovolj visoko, da imam srečo, in se ne gnetem, je le nekaj
sape potrebne, da do tega podesta dospeš, in prenizko, da bi vsaj sanjal o tem,
kako mi je še nekaj kondicije ostalo, pa da bi smel na naslednjo stopnico
stopiti, čeprav – stopiti že, vendar eno je stopiti, drugo pa s stopanjem
nadaljevati…
Kar sem
iskal, v osnovi, tega – nisem našel. In obratno, našel sem tisto, česar v
najbolj drznih nekih svojih predstavah nisem nameraval iskat. A so me
okoliščine v to popeljale, kot bi želele preizkušati mojo zdržljivost, pa so
me, prav nič ljubeznivo, znale tudi ob tla treščiti. Krepko treščiti, kar
nekajkrat. In so mi razkrile neko sila preprosto dejstvo, to, da znanje,
poznavanje, ni nujno nek »zaklad«, kakor radi govorijo, ne, daleč od tega, zna
biti še kako hudo prekletstvo! Pač, je »čas« rad tisti, ki se dodobra razvleče,
preden do nekega svojega prav dospeš… v posmrtni podobi, kakopak.
Ja, me
je izučilo, da ni najbolj priporočljivo iskati. Tam, kjer ni najti, tam, kjer
je skrivati, tam, kjer niti potreba po iskanju ne obstaja. Itak »vse vedo«. Še
v nek kraj, v katerem poprej nisem bil, me ne mika iti, da bi tam, nekaj,
karkoli, neko ulico, zgradbo… iskal. Vrag vedi, s takšno »srečo«, kakršno imam,
bi me, domnevam, popolnoma drugam pripeljalo. Jaz pa sem se že do sedaj preveč
trudil okoli tega, da se ne bi, med svojimi iskanji, izgubil.
Kar
iskal, ne našel, kar našel, ne iskal, celo ne želel najti. Lep povzetek mojega
življenja, ni kaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar