Star
klavir, ves zaprašen,
v kotu,
nem, stoji,
ni več
roke, da, na njem,
v pesem
poleti…
Strune
so odete v noč,
že so
pozabile,
to, da
smele so, nekoč,
ko so
spev budile…
Zdaj
ujet v svet tišine,
ni mu
upa, ni želja,
kot da
čakal bi, da mine,
da se
čas neljub konča…
Pesem
pa… čas izgubljen,
v tišini
spi…
Čaka, v
kotu, zaprašen,
do ničesar
mu več ni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar