Zanimivo, a še kamen zmore…

»Mahnjen« sem na stare hiše. Nižji stropovi, manjša okna, drugačna razporeditev prostorov, veliko uporabnih kotičkov, predvsem pa – povsem drugačni materiali, kot jih uporabljajo dandanes…

 

Res je, takšne hiše morda niso, še zdaleč ne, tako »ekonomične«, kot zmorejo biti sodobne, čeprav… ko pomislim, da so v njih preživeli krepko hujše vremenske, temperaturne spremembe, kot so današnje, takrat mi v misli samo dve možnosti dospeta: ali niso bili tako razvajeni, s tem v bistvu tudi prizadeti, kot smo danes, ali pa so, kljub vsemu, te, stare hiše, kljub odsotnosti nekih steklenih voln ter drugih izolacijskih materialov, kljub slabše tesnjenim oknom in vratom, povsem dovolj »energetsko varčne«, da je moč v njih udobno bivati. Krepko bolj, kot v današnjih, kadar so sicer zgrajene iz sodobnih materialov, a nedovršeno izdelane…

 

Nekoč sem imel, starša sta mi zapustila, staro, kamnito hiško na Obali. Meter debeli zunanji zidovi! Sredi poletja, v največji vročini, je bilo moč, med temi zidovi, normalno dihati, brez kakršnekoli klime, pozimi pa…

Pozimi hiše nismo uporabljali, le meni se je dvakrat pripetilo, da sem moral, zaradi nekih vlomov, (pre)spati v njej. Dimnika in peči ni bilo, in čeprav so bile sobe manjše, in čeprav sem imel nenehno vklopljen nek grelec na elektriko, sem spal oblečen, v spalni vreči, pa še z nekaj odejami pokrit, tako mrzlo je bilo, čeprav…

Nedaleč stran sta v enako zgrajeni, kamniti hiši, živela soseda, domačina. Že starejša. Njuna hiša je imela tako dimnik, kakor tudi štedilnik na drva. Eno samo »ogrevalno telo«. A ko sta začela kuriti, nekje v pozni jeseni, in ker sta to redno počela – ko se je kamen »napil« toplote, ko jo je sproti prejemal – v hiši je bilo prijetno toplo. Ne prevroče, hladno pa sploh ne, kaj šele mrzlo…

Pa sploh nista bila, ta soseda, ne vem kakšna porabnika drv, en sam štedilnik tudi ne more požreti več, kot je tisto, kar mu sproti dodajaš, da deluje. Prepričan sem, da jaz, danes, v krepko sodobnejši hiši, žal ne tudi ustrezno izolirani, porabim neprimerno več drv, kot sta jih ona…

 

Kakorkoli že, v različne takšne stare objekte sem vstopal, in v številne, ko sem si dom iskal, nekatere pa pomnim tudi od poprej, zlasti tiste, ki so po morju dišali. In v mnogih od teh hiš sem začutil tisti nekaj, katerega, doslej vsaj, v nobenem sodobnem objektu nisem, in dvomim, da kadarkoli bom. In sem tisti nekaj začutil ne oziraje se na stil gradnje, v nekih »planinskih« hiškah, pa v panonskih, primorskih, ne nazadnje tudi v hiški, ki ji danes »zidan šotor« pravim, in jo imam, zaenkrat, bolj v skladiščne namene. A je ona »kriva« za to, da sem se odločil nastaniti na tem, »mojem« bregu…

Ni lepše, meni vsaj, kombinacije materialov, kot je kombinacija kamna in lesa. Oba materiala sta namreč »živa«, oba marsikaj trpita, in pretrpita, o čemer bi bilo moč govoriti, vsaj v prispodobah, ko zreš neke letnice, neke brazde, okruške, predvsem pa mi, ta, oba materiala, kadar se v nekih manjših, nekoliko bolj temačnih, z manjšimi okni izdelanimi prostori znajdeš, začneta »zgodbe pripovedovati«. Svoje zgodbe, o tem, kako sta, skozi čas, doživljala neka življenja, ki so se ob njiju odvijala…

 

Velikokrat sem slišal, tudi za svoj »zidan šotor«, tisti jaz-bi-to-podrl-in-na-novo-zastavil. Mene pa enkrat samkrat do takšne misli ni popeljalo, nasprotno, prav zaradi takšne hiške, kakršno sem videl, me je na nek način vsrkalo v prostor, v okolje, ko mi je pripovedovalo o določenih vsebinah, s katerimi se novodobne gradnje, malodane druga drugi enake, ne morejo hvaliti…

 

Da, če zmoreš takšen pogled, če znaš »prisluhniti«, potem tudi do tega dospeš, da v nekem lesu, v nekem kamnu njegovo dušo odkriješ! In to dušo, ki o ničemer grdem ne pripoveduje, nasprotno, za razliko od preštevilnih bivajočih duš, zmore mehko, nežno, toplo nagovoriti…

Kakopak, pogled, posledično videno, ni odvisno samo od tistega, kar gledaš, pač pa tudi, marsikdaj celo predvsem, od tistega, ki gleda. Od njegove vsebine. Pa – če si tudi sam »serijski«, drug-drugemu-enak, potem lahko samo v sebi primerljivem neko vrednost, neko lepoto najdeš, in takrat te prav nič drugega, kot zgolj udobje, funkcionalnost, pa četudi brezlična, hladna, prazna... ne more prepričati!

 

Pravijo, da so ponosni, tudi na svoje prednike, na »svojo« preteklost, obenem pa te preteklosti niti začutiti niso zmožni, kaj šele, da bi v njej nekaj posebnega prepoznali, pa da bi jo, radi tega, skušali ohranjati! Ne, podri, in zgradi na novo, neko brezosebnost, katero boš, v malodane identičnih podobah, lahko kjerkoli drugje našel, videl. Ne razumem, dejansko mi to ni dano, kako si lahko ponosen na tisto, kar te moti, kar želiš, čim prej, odpraviti, in z novim nadomestiti! Kako si lahko ponosen na neko drevo, iz čigar korenin si izrasel, ko pa taisto drevo posekaš, takoj ko ti v roke pride, in, mesto njega, novo posadiš…

 

Pustimo to ob strani, že siceršnje živetje »prelepo« pripoveduje o mrgolečih »dušah«, o tem, da niti Zemlje niso vredne, kaj šele nekega »raja«, dočim bi se hudiču, v »peklu«, ob njih sfecljalo, ko bi, revež, ugotavljal, da večji hudiči od njega obstajajo. Pustimo to ob strani, kajti – ko sem zastavljal te vrstice, sem jih zaradi misli, ki mi je nekako takole šepnila: ni zanimivo, to, da v kamnu, za katerega pravijo, da je hladen, trd, zmoreš krepko več najti, in videti, kot je to moč v – »ljudeh«?!