Kar je dano, tako hoče…

Prijatelja sva. Poznava se več kot pol stoletja. Ves čas sva prijatelja. Morda, bežnemu pogledu, celo »čudna prijatelja«…

 

Kakršen je, kakršen je postal, resda ne ustreza, vsaj v celoti ne, mojim merilom (tudi) prijateljstva, vendar… Drugače je zasnovan, popolnoma drugače, kot je zasnovana večina, in v svojem jedru je dobrota, prava dobrota! Je pa res, da je prav radi svoje zasnovanosti marsikaj pretrpel, v svojem življenju, in da je, prav zaradi tega trpljenja, postal okvarjen, psihično okvarjen, obolel. Pa se ne zmore, tudi ko bi si to najbolj želel, kazati drugače, kot se kaže…

 

O njem sem že pisal. Ni mu vseeno zame, nasprotno, moje bolečine tudi njega bolijo, moje skrbi njega skrbijo, moji strahovi, kolikor jih sploh je, njega strašijo. In vem, še kako dobro vem, da ga smem v vsakem trenutku prositi, za karkoli, in da bo naredil vse, kar je v njegovih močeh, da bi mi pomagal, le… da, prav zaradi svoje psihične obolelosti ne zmore, denimo, »od blizu« deliti nekih težav, od kogarkoli, bo pa »z daljave« pomagal, kolikor je »z daljave« sploh možno pomagati, takrat, kadar se sam v nekem kotu znajdeš, in prav takrat nekoga ob sebi potrebuješ, da vidiš, kako nisi sam, in zapuščen…

 

Da, neposredno soočanje s težavami, tako s težavami nekih drugih, kot z lastnimi, mu ne gre od rok. Banalne zadeve ga znajo sesuti, ali mu vsaj zapretiti, s sesutjem. Bojda mu, tako sam pojasnjuje, težave »energijo izpijajo«, ga neposredno ogrožajo, čeprav temu ni ravno tako, pač pa ga sesuva njegovo psihično stanje, in v okviru le-tega njegova nezmožnost soočanja z realnostjo! Kadar se ta realnost s slabim izkazuje, seveda.

 

Ko sem potreboval nek denar, verjemi, ogromno količino, vsaj za neke običajne smrtnike ogromno – čeprav nisem vedel niti tega, kdaj mu bom lahko vrnil, kako mu bom vrnil, brez enega samega pomisleka mi je pomagal! Pa še marsikdaj drugič mi je, na različne načine, pomoč nudil, obenem pa…

 

Kadarkoli se sam znajde v težavah, in zlasti na področju svojega psihičnega stanja – ene same osebe ni, na tem svetu, niti do žene s težavo ne bo stopil, ne, vedno bo mene poiskal, vedno bo v meni pomoč videl, in tudi našel. Vedno. Po drugi strani pa…

Čeprav se tega zaveda, čeprav sva malodane vse življenje prijatelja, čeprav pri meni na eno samo razočaranje ni naletel, ali, na primer, na neko laž – kadar mu o njegovem stanju govorim, kadar mu skušam pomagati, takrat – raje, dokaj hitro, odneham, ko vidim, kako so ga neka butasta prepričanja, neka verovanja, popolnoma neosnovana s čemerkoli drugim, kot z neumnostjo, »obsedla«, pa ga zmorem z vztrajanjem samo odvračati od sebe, potemtakem od edinega, pri katerem sme in zmore pomoč dobiti, takrat, ko jo najbolj potrebuje!

 

Ja, je dobričina, nekje v svojih globinah. Pa ne samo do mene, do vseh. In ti vsi so mu »lepo« vrnili…

 

Kljub zasnovanosti, kljub dobroti, katero v sebi nosi, se zmore, zaradi obolelosti, kazati natanko na iste načine, kot se kaže povprečje. Ne, ne samo z neumnostjo, pač pa tudi s povsem preračunljivo sebičnostjo! Izrazito, gromozansko sebičnostjo! A vem, pomnim, da nekoč še zdaleč ni bil tak…

 

Tako da – ja, ko bi ga obravnaval zgolj po nekih njegovih izkazovanjih, s kakršnimi se človek nikoli ne bi smel predstavljati, potem niti »čudna« prijatelja ne bi bila. Ne, odmislil bi najino prijateljstvo, in bil bi mi zgolj eden izmed mnogih, omembe nevrednih. K sreči se nikoli ni izkazoval s svinjarijami, z nečednostmi, katere bi bodisi neposredno nekim drugim počel, bodisi bi radi teh nečednosti, posredno, drugi trpeli. Ko bi se, tako izkazoval, bi bil odmišljen. A ni, in ne verjamem, da kadarkoli bo, pač pa bom, tiho, in plaho, z nekim komajda živečim upanjem, upal na to, da končno spregleda, da poveže svoja mnenja o meni poštenem, resnicoljubnem in ne vem kakšnem še, z mojimi besedami, z njihovo verodostojnostjo, pa da se, končno, izkaže z zavedanjem lastnega, nikakor lahkega, bolezenskega stanja, in s tem, da – mi izkaže zaupanje. Pa da mu bom smel življenjsko uslugo narediti, in mu odpraviti težave!

 

Kakor je dano, tako hoče. Psihične bolezni niso samo dane, so dobesedno privzete, brez lastne udeležbe ne zmorejo nastati, a se, ko nastanejo, kot neka danost izkazujejo, danost, ki ne sprašuje, danost, ki ni prizanesljiva, uvidevna, pač pa zgolj k uničevanju stremi, tako kot hoče…

 

Ja, takšna so ta stanja, psihična, da celo iz najboljših neka »čudna prijateljstva« porajajo. Kako pa življenje zmorejo uničevati, pa ne samo eno, o tem sem pa že v preteklosti skušal pojasnjevati.