Naj bevska doma!

V čem je razlika, med nekdanjim »samoupravljanjem« in današnjo »demokracijo«?! V osnovi v ničemer, vsako ščene meni, da sme bevskati, še več, da mora biti njegovo bevskanje upoštevano…

 

Da, živel sem v času »samoupravljanja«. Ne samo živel, tudi določene zadolžitve opravljal, na nekih delovnih mestih, zadolžitve, usmerjene v zagotavljanje obstajanja podjetja, s tem tudi obstajanja socialne varnosti vseh zaposlenih. In sem dobro spoznal razne »delavske svete« in »sindikate«, in, kakopak, tiste, ki so v njih menili, da jim je bevskanje temeljna naloga. In so stremeli predvsem k tistemu večja-izplačila, več-podeliti, želeč sebi, ne videč, in ne vedoč, kam utegne njih lakota popeljati…

 

Tudi zagovarjal sem se, nekajkrat, a, začuda, vselej obstal. Pa, da ne bo nesporazumov – vselej je vsakdo, dobesedno vsakdo imel možnost priti do mene, vrata so bila vedno odprta; vselej je vsakdo smel povedati svoje mnenje, predlagati; vselej je vsakdo smel vprašati, celo obtoževati, brez sleherne osnove, so si nekateri dovolili… in vsakogar sem slišal, vsakomur odgovoril, le…

 

Dokler jaz odgovarjam za poslovanje, dokler sem jaz tisti, ki bo nosil posledice odločitev, do tedaj bom jaz tudi tisti, ki bo povedal kaj in kako bo! Če pa vam tako ni prav, odlično, nisem z ničemer privezan na stol, na katerem sedim, če kdo meni, da bo zmogel bolje – dogovorite se, o tem, s tistimi, ki o tem stolu odločajo!

 

In je tako tudi bilo, v končni fazi, ves čas »samoupravljanja«, katerega sem na določenih zadolžitvah smel živeti, in ves čas »demokracije«, dokler…

Dokler nisem vsega k vragu poslal! Med ostalim tudi radi tega, ker mi je bilo prek glave dovolj bevskanja. A sem, kljub temu, kasneje, marsikdaj slišal nek nikoli-več-nam-ne-bo-tako-dobro-kot-nam-je-bilo-z-vami. In, odkrito – briga me, glede tega, kako »vam« bo, kako »vam« je, po vsej verjetnosti ste dobili natanko tisto, za kar ste tudi prosili! In česar ste vredni! Tako, kot s »švico« - ne da se, niti v pravljici ne, na temelju lažnih samopodob k nekim princeskam in princem dospeti! Ne da!

 

K sreči je občim vselej nek »drug« kriv za njih nezmožnosti. Prej Beograd, zdaj Vošingtn in Bruselj… če pa zunanjih zmanjka, potem je, na deželni ravni, kriva Ljubljana, ali pa Maribor, ne vem, Spodnja ščavnica…