Kot Titanik…

Podoben sem Titaniku, tudi mene so ledene gore zdelale, a imam srečo, obilo zraka v podpalubju, pa ne tonem, in, zaenkrat vsaj, še nisem potonil. Vsaj kot celota ne, le po delčkih, in delih…

 

Najprej so me, kakopak, podgane zapustile. Naj jim bo, jim ne zamerim, itak bodo, v valovih oceana, v ribjih žrelih končale. Nato so tudi potniki skočili, čim dlje vstran, od svojega pomnjenja, čim dlje stran, od tega, da sem jih na svojem krovu prevažal. Dokler jim je godilo, seveda. Tudi njim bo čas račune izstavil…

 

In se držim, razbremenjen vsega balasta, zgolj samemu sebi v breme, kakor se uspem držati. Prav danes, niti ne dolgo nazaj, mi je prijatelj povedal, kako je pomislil name, in je zadovoljen, v svojem nekem prehlajenem stanju, ker ima ženo ob sebi, pa ni sam, vsaj do tople juhe dospe, in mu ni treba ne kuhati, ne česarkoli narediti. Kako bi bilo šele obremenjujoče, sem tudi slišal, ko bi, ob tem, da bi bil sam, moral še za otroka skrbeti…

Stvar gledanja, stvar dojemanja, stvar čustvovanja, stvar razumevanja, ali zgolj »razumevanja«, stvar, v končni fazi, vsebine, tiste, katero premoreš, in je le bolje, da se kot nekaj izkazuje, kot zgolj kot nič! Ki le sebe vidi, in skozi lastno ugodje o »lepotah« govori…

 

Rad pove, velikokrat, o tistem vse-je-v-glavi, in tudi danes sem to slišal, ko sem mu o različnostih med nama spregovoril. In sem bil uvideven, revež je prvi dan brez temperature, da mu dodatka k izrečenemu nisem izpovedal… tudi takrat, kadar je ta vse nič!

 

Je izjemno »moder«. Uči ga nek »sai baba«, nek blaznež, verski, ki se samega sebe zaveda še od takrat, ko se je kot zametek v trebuhu svoje mame pojavil. Enkratno, ni kaj, takšno »zavedanje«, takšen »učitelj«, in takšen »učenec«. Prvi je, kaže, izjemno sposoben, saj zmore marsikaj, in vse, že od takrat, ko niti možganov ni imel! Drugi, podoben, zlasti zmore od takrat, ko jih je, očitno, izgubil…

In hodi k homeopatu. Ta ga »zdravi« z lepimi besedami in predvsem s čajem iz kamilic(e). Univerzalno zdravilo, celo dovolj učinkovito, da ta, prijatelj, ko ga zares stisne, k zdravniku, »pravemu«, odbrzi. V sili vrag muhe žre, v sili tudi prepričanja odpadejo, je le rit tista, katero kaže reševati…

 

Vprašal sem ga, o katerih težavah govori, ko mi je neke težave v zvezi s hišo, v kateri stanuje, omenil, a dlje kot pustiva-to-o-tem-se-ne-morem-pogovarjat nisva prišla. Da, to je tisti prijatelj, o katerem sem zapisal, da ga povsem banalne zadeve, neke malodane vsakdanje težave, »s tira vržejo«. Taisti, ki mi je priznal, da tako, kot jaz, enega meseca ne bi znal preživeti. Taisti, ki me pokliče, kadar ga dobesedno v tla trešči, in mene najde, za pomoč…

 

Če sem jaz podoben Titaniku, potem je on, zagotovo, ladja polna moči, ki veselo pluje prek gladine. Tako bi se vsaj dalo sklepati, po tem, ko je izjavil, da če mu bo uspelo streho na novo prekriti, potem je življenje res lepo.

Ob tej njegovi izjavi sem »nem« ostal, namenoma, nisem mu hotel, okrevajočemu, volje kvariti, da bi mu pojasnil, vsaj skušal, o »lepotah življenja«, ter zlasti o tem, komu zgolj je lahko »lepo«, v svinjaku…

 

Ne bi zamenjal, z njim, niti za sekundo. Je sicer dobro preskrbljen, materialno, s časom ne ve, kam bi, a tudi takrat, ko ve… čudno, mejduš, od vseh »lepot«, katere ga obkrožajo, beži na samo, v neke hribe, in v samosti uživa, in si moči obnavlja. Nisem vedel, da zmore lepota tako utrujati... in tudi tega nisem vedel, da zna biti tako nadležna, pa da ti ugodje porodi beg od nje.

 

Kakorkoli že, kot Titanik, in tega svojega titaništva nikomur ne dam, niti v krpanje ne! Niti tisti, ki so jih povzročili, ne vedo, kje rane zevajo, tuji pa jih, v izogib novim, ne bodo spoznavali! Samo dno oceana me bo smelo do konca spoznati, in me, v svojem trajnem objemu, do popolnega razpada pustiti. Bojda niti ni tako hudo, ko rane izginejo, skupaj s svojimi povzročitelji. Vsaj podgan ni več, in nihče ti prek krova ne hodi, da bi mu moči jemal.