Malo, porojena si v človeka!

Malo, dobro moje Malo,

rad bi to, da bi ostalo,

vselej, kakršno si zdaj!

Da te tema lažne sreče

prav nikoli ne povleče,

in te spravi v kraj!

Porojena si v človeka,

naj poti ti nič ne seka!

 

Vselej, vselej je izbrati,

in po čistem se podati,

pa čeprav se težko kaže!

Ne oziraj se po tleh,

ni iskati ti v smeteh,

v njih le tone, se umaže!

Porojena si v človeka,

človek ni vsaka pokveka!

 

Kjer so mnogi, kjer je vsak,

tam naj ti ne gre korak!

Biser bolečina zbuja.

Bodi biser, v redkost dan,

v tebi biva ocean,

plitkost hladna ti je tuja!

Porojena si v človeka,

kakor zvezda plaha neka.

 

Išči, vedno, svojo pot,

v tem svetu groznih zmot,

ki preti le, in duši!

Naj srce ti v misel lega,

duše misel naj ne bega,

naj bodo do dna oči!

Porojena si v človeka,

bol je skušnja, ne prepreka!

 

Vrednemu ostani vredna.

Je ničeva, povsem bedna

v nevrednosti pojava!

Srcu zgolj srce ponujaj,

v tem nikoli ne zamujaj,

da svetloba ne odtava!

Porojena si v človeka,

bodi to do kraja veka!