Šestnajst
stopinj je bilo, zjutraj, v sobi. K sreči danes peč ne nagaja, je sicer
zastavila, a sem jo hitro »premislil«, pa sedaj lepo gori, v njej. In počakam,
da dogori, pa znova naložim, potem pa se v dolino odpravim. Nekaj opravkov, in
predvsem nabava, jutri Malo pride…
Sinoči
sem prekmalu nehal hraniti, peč. Zanimalo me je, kakšno bo jutranje stanje.
Zdaj vidim, da ne bo šlo drugače, kot gre vedno, kadar je giskica tu. Zanjo si
manj kot dvajset, v sili devetnajst, jutranjih, ne dovolim. Prehitro bi se
znala prehladiti. Itak gre, v tem času, iz prehlada v prehlad.
Včeraj
sem oblačilni letni čas spremenil. Od danes bom nekoliko topleje oblečen
naokoli hodil. Tudi čevlje sem, po ne-vem-kolikšnem času, v red spravil, zdaj
zmorejo celo sijati. Kolikor to zmore obutev, stara, bržčas, vsaj petnajst let.
Že lani so mi začeli pripovedovati o tem, da dolgo ne bodo več zdržali, jaz jih
nagovarjam, naj zdržijo vsaj še to zimo. Morda mi celo uslišijo prošnjo.
Odločil
sem se, da letos nobenih novoletnih daril ne bom kupoval. Že itak sem jih,
prejšnja leta, zreduciral, na minimum, drugače nisem zmogel, pa čeprav me ob
tem boli. Mi je dodatna možnost darovanja odvzeta, in to težko »prebavljam«. A
moram, mi ni druge, je položnice treba plačati.
Ne,
niti moje malo, lepo, ne bo darila dobilo, od mene. Pa bi jo zasipaval z
igračami, in z vsem ostalim, a mi iz dneva v dan vse manj takšnega zasipavanja
ostaja, edino, kar ji zmorem dajati, in dati, sem – jaz. Nek zakotnež, nek
ah-in-oh problematičen tip! Ja, nek bedak! K sreči je tudi s tem bedakom
zadovoljna, očitno še ne ve, in še ne zna, »pravilno ugotavljati«.
Ja,
najbolj idiotski mesec je zastavljen. Neki trije »dobri možje« bodo naokoli
hodili, zasledim reklamo, v katerih povedo, da je za »dobre ljudi« samo dobro
ustrezno… saj ne vem, bi se smejal, od žalosti, tako, iz obupa, ali bi vse
skupaj, v kletvi, v tri nelepe poslal?! Še pokanje, samo še na to čakam, da bo,
spet, miriti prestrašene živali, in to početi samo zaradi tega, ker – živali ne
znajo človeško, uvidevno proslavljati?!
Kadar
ob Novem letu nekoga pokličem, in vse manj je takšnih, pravzaprav jih je malo,
takrat se najprej opravičim, nato pojasnim, da so moje želje vsakdanje, da jim
vedno želim tisto, kar jim v pogovoru izrekam, a da, pač, ne vedoč, kako bi
sprejeli moje neoglašanje, sledim bebavemu običaju kretenske neumnosti, le da
moje besede niso floskule, namenjene zgolj temu, da »obveznost« odpravim. In
bom raje skromno, ter manj zaželel, pri tem besede izbiral, kot da bi tisti
običajen, prazen »srečno«, in podobno navlako izrekal.
Ja,
tudi ko meni nekdo »srečno« zaželi, ob tem celo trdi, da me pozna…
Veliko
decembrov sem že preživel, preveč, ni vrag, da tudi prihajajočega ne bi. Z
lučkami pa sva se, Mala in jaz, že začela srečevati, vsak dan to počneva, ko je
tu. Čeprav njene okice bolj žarijo, in čeprav nobenih okraskov ni, ki bi s
sijajem njenega obraza zmogli tekmovati. Predvsem pa – iz nje dobrota, lepota,
čistost veje, za kar ne bi mogel poprek govoriti.
Naj jim
bo njihovo »srečno«, njihovo »lepo«, le, upam, čim dlje stran od tega tukaj,
najinega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar