Si
krepko me izučilo,
in tega
nisem hotel,
ne na
tak način,
tolklo
si me, in pobilo,
vsakič,
ko sem poletel,
da le
trpek je spomin,
kar
iskal sem, to si skrilo,
nekam,
pod svoj večen prah,
kup
nevrednega razkrilo,
da le
zrak mi je v rokah!
Skušal
iti sem graditi,
zlahka nudil,
in dajal,
da
nasmeh bi smel,
si do
dna me šlo izpiti,
da sem
samemu ostal,
skoraj
dogorel,
v svetu
lakomnih si riti
v trnje
mi peljalo pot,
da mi
je samo še biti,
čakajoč,
da grem od tod!
Sam sem
kriv, vem, kaj sem sanjal,
kaj v
praznino šel iskat,
ko je v
njej le nič,
kaj, bedak,
v upe poganjal,
da vse
bolj me je za vrat
grabil
sam hudič,
mi vse
bolj nebo odganjal,
zvezde
mi vse bolj gasil,
kaj,
bedak, sem upal, sanjal,
in si
zgolj oči slepil!
Ni v
svetu niča, blata,
vrednega
želet, iskat,
ne da
zaboli,
v šapah
zvezda smrad zgolj rata,
in v
sijaju gre končat,
drugega
ji ni,
si le
šala mi robata,
da
mrcvariš, biješ, žgeš,
up in
želja da končata,
ker
pobiješ ju, zatreš!
Si
krepko me izučilo,
dalo si
me med zveri,
pa v
tolažbo boš minilo,
in s
teboj vse kar boli!
Ni komentarjev:
Objavite komentar