Mačke in psi…

Priznam, dolgo nisem razumel tistih, ki so, v svojem odnosu do živali, dajali prednost mačkam, pred psi. Danes jih razumem, pa še kako, kajti – gliha vkup štriha…

 

Maček se naveže na objekt, na področje, na katerem živi, ne na »lastnika«. »Lastnik« mu prav pride, takrat, kadar lakoto siti, in takrat, ko si maček zaželi nekega božanja. Nič več. Redki mačkonasti primerki so drugačni, pa bi celo na to pomislil, da so »cepljeni« s psi. Imel sem, nekoč, dolgo nazaj, mačkonarja, ki je hodil na sprehod z nami, in tudi tu – Furij, odrasel mačkonar, gre včasih s Sonkom in z menoj, medtem ko mače to malodane redno počne. Zaenkrat še, je še majhno…

 

Pes? Popolnoma druga zgodba! Lahko se nenehno seliš, držal se bo tebe. Prej bo šel k tebi, kot k hrani, v kolikor prvega in drugega enako dolgo ne bo videl. Je bitje, ki v svoji »naravni« podobi živi v krdelu, pa ima tudi tiste, s katerimi živi, za člane svojega krdela. In bo še kako pazil na otročiče, da jih ne poškoduje, ali da jim nekdo drug ne preti. Predvsem pa – znajo »brati«, »cucki«, tudi razpoloženje, in še kako znajo deliti neko veselje, in še kako skušajo biti v nekakšno tolažbo, lahko bi zapisal, da v oporo, takrat, ko neko žalost zaznajo!

 

Maček je sebično bitje, praviloma vsaj, pes krepko manj. Vsaj tisti, katere sem imel, oziroma ju še vedno imam, se niso v takšne skvarili. In medtem ko maček lastno vrsto odganja, preganja, napada, zmoreta cucka svojega tozadevnega »smrtnega sovražnika«, nebogljeno mače, v zaščito vzeti, kadar se odrasla mačkonarja z agresivnostjo izkazujeta. In tudi to sem že doživel, da je ovčar poškodovanega kosa prinesel, in ga varoval, pri svojem ležišču, dokler si ptica ni opomogla…

 

Ja, dvonogi radi zmerjajo s psi, a bi bilo velikokrat bolj upravičeno, ko bi nekega popadljivega, malodane deformiranega psa zmerjali s »človek«!

»Višek stvarstva«. 'benti in »stvarstvo«, in njegov »višek«!