Tam, kjer se smehljaje laže…

Preveč sem svoj čas v nič razmetaval,

v nič, in pa niču, nevrednem vsega,

preveč v neke želje, in v upe sem taval,

da ne bi zahvala trpeča bila!

 

Preveč sem pomagal, preveč sem podpiral,

preveč sem spodbujal, preveč sem dajal,

in sproti le grenka spoznanja nabiral,

na koncu bolečo resnico spoznal!

 

Ni svetu drugače, sebičnost odreja,

sebičnost ubija, sebičnost kazi,

pa roka, ki daje – suši se, kot veja,

še deblu, na koncu, ni nič več moči!

 

Ni dobra dobrota, ki vsakomur daje,

je zanjo potreben poseben bedak,

če v uku zdrži, če dovolj mu bo vaje:

le redek dobrote je vreden, ne vsak!

 

A – dokler spoznal nisem, se izučil,

sem niču se v nič razmetaval,

zato, da bi goltal me, kri mi izpil,

da bi za nevredno crkaval!

 

Da, neumna dobrota, ki vsakomur daje,

ta vsakdo prerad se pokaže kot smet!

A smet naj bo tam, kjer se laže smehljaje,

češ da bo dajala, a gre si le vzet!