Ko se v kolo zavrtiš…

Nekaj let je tega, kar sem sklenil, da ne bom več kar povprek prevajal, pregledoval, urejal… nekih besedil, večinoma knjižnih. Dolgo sem to počel, na tak način izkazoval pomoč nekim zapisovalcem, ki so me za tovrstno uslugo prosili…

 

Ne samo ure, dneve in tedne, pač pa sem v te zadeve dobesedno mesece in leta svojega življenja dajal. Pa ne za plačilo, edina nagrada, ki sem jo za opravljeno delo prejel, je bilo zadovoljstvo tistega, kateremu sem ustregel. Ob, kakopak, dejstvu, da se je moje ime pojavilo pri objavi prevedenega dela, čeprav – že tolikokrat je objavljeno, to, moje ime, pri raznih objavah, da mi objava več nič posebnega ne pomeni.

 

Prevajanje še zdaleč ni enostavno opravilo, zlasti prevajanje neke poezije, v njeni klasični podobi, in zlasti takrat, kadar pesem prevedeš na način, da poleg ohranjene forme, in melodičnosti, izkazuje polno rimanje, celo bolj dovršeno, kot je v izvirniku izkazano, in kadar avtor izvirnika ugotovi, da je prevod krepko boljši od originala. Trpijo, pri tem delu, živci, in predvsem trpijo oči, ko nenehno, ure in ure ter vsak dan, "buljiš" v neke zapise…

 

Kakorkoli, na očeh se je že pokazalo, da jim takšno delo povzroča težave, obenem pa sem se naveličal tistega ponudiš-prst-vzamejo-ti-roko. Nekaterim sem namreč toliko prevedel, da bi morali kar nekaj let dobro varčevati, da bi zmogli, ko bi nekega prevajalca najeli, plačati uslugo, prevode, pa jim še vedno ni bilo dovolj, ne, po eni, dveh, treh, štirih… prevedenih knjigah bi še peto, in šesto… imeli, ne meneč se za pojasnila, da tudi drugim skušam pomagati, in, ne nazadnje, da ne bi bilo prav nič narobe, ko bi tudi določenim lastnim željam, potrebam, del svojega obstajanja namenil…

 

Tako sem, postopoma, prišel do odločitve, da bom takšne usluge zreduciral, in jih izkazoval samo še izjemoma, in izjemnim. In mi je do te odločitve pomagalo tudi spoznanje, da – ko te potrebujejo, takrat ti čudeže obljubljajo, takrat so ti »do groba hvaležni« in bi zate »vse storili«, tudi oni tebi neko pomoč izkazali… ko pa dobijo, kar so hoteli dobiti, takrat pa… kakor poprej, tako tudi v naprej, samemu sebi prepuščen, nihče časa nima, da bi ti vsaj prisluhnil, kaj šele za to, da bi ti tudi izkazal vsaj delček tistega, kar ti je poprej na veliko obljubljal…

 

Neki osebi sem, denimo, dva rokopisa prevedel, celo za to poskrbel, da je prišlo do objave, tu, v Deželi, resda le v podobi »elektronske knjige«, a kljub temu. In to osebo poznam malodane celo svoje življenje. Pardon, mislil sem, da sem jo poznal…

Nekoč sem prosil, taisto osebo, če lahko samo preveri pravilnost zapisa pesmi, namenjenih otrokom, katere sem zapisal v srbskem jeziku. Samo za to sem prosil, za preverbo. In še preden bi ji sploh poslal teh nekaj pesmi, ne vem, če jih je bilo več kot deset, sem doživel njen »in kaj bom jaz od tega imela?«

Nikoli, ampak res, nikoli podobnega vprašanja nisem izustil! Nikoli drugega iskal, takrat, ko sem nekomu pomagal, kot tega, da prek njegovega zadovoljstva tudi do svojega dospem. In to osebo sem, menda, poznal, in tej osebi sem že izkazoval pomoč, pa do sedaj, čeprav so desetletja minila, enega samega »ficka« od te pomoči nisem imel, potem pa – enkrat samkrat za uslugo prosiš, za uslugo, ki bi, morda, uro, dve terjala, pa takšen odgovor doživiš!

 

Zanimivo je, kako zlahka pozabljajo. Pravzaprav jim tega niti ni težko izkazati, tega pozabljanja, ko pa niso zmožni zavedati se samih sebe, in v bistvu sproti pozabljajo. Kadar potrebujejo, takrat se v povsem drugačnih svojih podobah kažejo, kot takrat, kadar naj bi nekomu nekaj dali, naredili…

Konkretna oseba me je, kasneje, še trikrat prosila, da bi ji neke knjige prevedel, a jih nisem. Pa ne zaradi tega, ker bi ji na tak način »vračal« za doživeto, pač pa, preprosto, zaradi tega, ker naj bi prevajal neke rokopise, takšne, kakršnih tu, v Deželi, dobesedno mrgoli, in večinoma do objave ne dospejo… kako bi šele dospelo do objave pisanje nekoga ne-tukajšnjega, nekoga, ki niti teoretično ne more biti okolju (po)znan, pa da bi radi njegovega imena po zapisu bralci segli… in kaj šele založniki.

In še neke prošnje, večkrat izkazane, ji nisem uresničil: prošnje, da bi smela prevesti moje aforizme, pa da bi jih vključevala v nek časopis, med imena aforistov, zbranih s celega sveta. In tudi pri tem ni šlo za neko moje »maščevanje«, daleč od tega, pač pa, preprosto – sklenil sem, da se umaknem iz »javnega življenja«, sklenil, da časopisom ne bom več svojih besed pošiljal, pa če sem tako sklenil, potem mora veljati za vse, in vsakogar… in le neki izjemni primeri, pri katerih niti nekega honorarja ni, »zgolj« upoštevanje in spoštovanje sodelovanja, izkazovanega v preteklosti, smejo ostati še naprej aktivni. In samo en takšen primer beležim, samo na en naslov še vedno, tu in tam, pošljem, kar zapišem…

 

Da, ko se v kolo zavrtiš, da bi plesal, po možnosti skozi vse svoje živetje, takrat se moraš zavedati tega, da v kolu nisi sam, da so drugi poleg tebe, da kolo ne zmore obstati, v kolikor plesalci niso povezani, v kolikor se medsebojno ne upoštevajo… pa moraš upoštevati tudi to, da – če ti nekdo roko da, celo daje, večkrat, da takrat ni priporočljivo po tej roki udrihati, kajti tudi, če je v tistem hipu ne potrebuješ, nikoli ne veš, kdaj bi se ti, spet, utegnila kot edina realnost izkazati!

 

In sem tako svoje prevajanje povsem omejil, in ga, tu in tam, izjemoma, izkažem le nekim sila redkim, katere zmorem še vedno imeti rad, ker se mi nikoli v nesprejemljivih mi podobah niso izkazali. In sem ga omejil na »poslastico«, na tisto, kar je najtežje prevajati, kar v bistvu garaško delo predstavlja, na poezijo, v klasični podobi zapisano. In se tako učim omejevati tudi na preostalih področjih svojega obstajanja, vedoč, preprosto, to, da – samo tisti, ki se ne izkaže kot nek zajedalec, izkoriščevalec, pač pa zmore obojestransko delovati, samo tisti je vreden moje pomoči, mojega časa, mojega življenja!