Lilonka moja lepa…

… pa sem pospravil, po hiši, kakor sem tudi dejal, da bom. Resda bolj za silo, a dovolj, da bova lahko zastavila, na novo, smetiti. In, kakor sem obljubil, tudi igrače, knjige, pobarvanke, zvezki… vse je pospravljeno. Nekaj na policah, nekaj v omaricah, nekaj v tvojem kovčku, kakorkoli že, vem, da bo že v petek, ko prideš, bolj ali manj vse po starem…

 

Ja, čakam nate. Tako, kakor čakam na vsako svoje dete, da ga smem videti, vsaj za nekaj časa. Ne bom ti govoril o tem, kako »navdušen« sem radi tega, ker je tako, kakor je, tudi ti ne bom povedal, kaj mi vse z jezika leti, namenjenega nekim »dobrim«, le to zapišem: še preostanek danes, cel jutrišnji, potem pa – najin objem!

 

Sedim, trenutno, v tišini, in tišino poslušam. Le od tipk se, tu in tam, spod prstov neka oglašanja slišijo, in tiho brnenje računalnika. Celo cucka tačas nimata pomembnejših opravil, nihče ne hodi mimo, da bi bilo lajanje slišat. Ko pa si ti tu, in zlasti ko poješ…

 

Še malo manj, se tolažim, še malo manj. Ne vem sicer, kako neke druge duše, ali zgolj »duše«, razčiščujejo s tistim, kar počenjajo, moja s takšnimi zadevami ne opravi zlahka. Pa ne svinjam, in upam, da nikoli ne bom!

 

Jutri bom šel v nabavo, pokojnino bodo nakazali. In razmišljam, da bi dvojno količino lazanje kupil. Glede na to, kako si jo zmazala prejšnji teden, in upoštevaje, da si jo želela tudi naslednji dan jesti, jaz pa je, žal, imel nisem, menim, da s tem ne bi moglo biti nič narobe. Verjetno, da bom, rad vidim, ko si ješča, in je buša polna…

 

Čaka te preoblečeno ležišče, in tudi »pijacek« je čist, opran. Ti, giska tatina, ko gledam tvoja oblačila, pa tiste črtice, ki jih na zid riševa… hitro rasteš, prehitro! Ko bi bil mlajši, bi rekel še-malo-pa-boš-tudi-ti-odfrčala, tako pa menim, da bo prej mene odneslo. A ti ne bom odfrčal, skušal te bom počasi, čim bolj počasi zapustiti. Da se boš privajala, postopoma, na dan, ko me ne bo več. Zate, in za tiste, katerim zares nekaj pomenim. K sreči se jih ne tare.

 

Vse »ribice« sem našel, zdaj čakajo, v svojem »jezercu«, da jih boš ujela. Bolje, da »ribice« loviš, kot… ah, ja, pustmo stat! Čista dušica si, resnično čista, prozorna kot najbistrejša solza, ničesar pokvarjenega ni v tebi zaznati. Če boš takšna ostala, uboga ti, če ne boš, ubogi jaz…

 

Veš, da sem se celo nekoliko spočil? Spim sicer še vedno ne tako, kot takrat, ko si ti tu, čeprav se takrat zbujam, da te pokrivam, pobožam, poljubim. A gre, nekako gre, nekje po tretji mi celo uspeva. Preveč misli se nabira, preveč »lepega« mi je bilo v pomnjenje dodanega. Naj gre k vragu, samo enkrat se živi, pravijo, pa naj teče, kakor teče, samo da tudi odteče! Ne da se drugače hudiča rešit, kot tako.

 

Ja, krofek moj, zvezdica sračkasta, čivkec tatin, še današnjega del, in jutrišnji cel, pa bom spet do dela svojega osončja dospel!