»Razumem te…«

Ja, kolikokrat sem že slišal ti besedi, čeprav sem večkrat slišal njihov »ne razumem«, celo neka ugovarjanja, s katerimi naj bi o mojem ne-pravilnem govorili, ne da bi, ubožci, svoje »pravilno« zmogli drugače pojasniti, argumentirati, dokazati, kot z nekimi floskulami, praznimi besedami, trditvami, ki le o prepričanjih neumnosti govorijo, o ničemer drugem! O prepričanjih, katera jim že v zibeli vsajajo, v betice, in veljajo do konca njih bednih obstajanj, čeprav »vedo«, da »se vse življenje učimo«… čemu, zato, da bedak bedak ostane?!

 

Ne more me razumeti, preprosto me ne more, nobeno nagonsko bitje! Kako za vraga bi me razumel nek pes, katerakoli žival, ko pa je njemu, njej, po živalsko, po njegovo/njeno, nekaj povsem običajnega, samoumevnega, celo normalnega, in mu/ji je, znotraj istega, zlahka do njegovega/njenega »lepega« dospeti?!

Kako me bo, na primer, razumel nek rilec, kateremu je pomembno zgolj to, da je v koritu vselej za žreti, da lakote, takšne in drugačne, ne trpi, pa četudi v blatu, in sredi njega, ter sam v celoti z njim zamazan, obstaja?! Rilec, ki »ve«, da je prava »bližina« to, da je nek drug rilec ob njem?! Rilec, ki »ve«, da »toplino« izkazuješ s tem, ko se nastaviš, pa da se zmore »ljubezen« v naskoku izkazati?! Mi je žal, ampak me ne more razumeti, ker meni bližina, toplina in imeti-nekoga-rad povsem drugače zvenijo, čustvujejo, živijo, kot njemu! Še več – po vrsti sem odklanjal vse rilčice, ki so si moje bližine želele, se mi s svojo »toplino« nudile, da bi jih v njihovo »ljubezen« popeljal! Po vrsti, zgolj zaradi tega, ker mi rilčasto, in rilci ter rilčice, nikoli ni dišalo! Pa čeprav radi tega nisem bil tak »frajer«, kot so bili mnogi krog mene, katere sem imel »čast« spoznati, jih gledati in videti. V podobah povsem običajnih rilcev! »Frajerskih«, kakopak.

Ubogi rilci, takšni, kakršni so, uboge rilčice, katerim ti rilci ustrezajo, se jim celo dopadejo!

 

Če nisi zmožen (do)živeti, (za)čutiti, dospeti do tistega, do česar sam zmorem, če nisi zmožen niti v bližino meje, za katero se to »moje« začne, dospeti, kako, za vraga, boš zmogel o tem karkoli vedeti, kako boš zmogel, posledično, taisto razumeti, in posledično razumeti tudi mene?! Nikakor, in nikoli!

Pa ti ne ostane drugega, kot da v svojem svinjaku svoj svinjak hvališ, občuduješ njegove lepote, meni zgolj »lepote«, uživaš v tistem, kar meni smrdi, in ti ostane le to, da čim dlje od vsega mojega ostaneš, od mene samega, kajti – smrad je nalezljiv, in blato se hitro prime, ne samo obleke, pač pa tudi kože…

 

Ne, nobeno nagonsko bitje ne zmore česarkoli vedeti o razumskem, niti slučajno ga ne zmore razumeti, dočim pa je obratno možno. Resda ne do potankosti, ker se človek nikoli ne bo, hote, zavestno, podal v stanje biti-žival, a dovolj razumljivo, da znaš razlikovati med živalskim in človeškim, med živaljo in človekom!

 

Uboga »znanost«! Še nedolgo nazaj je veljalo, da planet poseljuje Homo Sapiens, edini človek, kar jih je, danes pa… »sodobni človek«! Homo Sapiens je, kaže, poniknil, v poplavi ne-ljudi, niti omembe ni več vreden, čeprav… ko se bodo znašli, tam, kamor rinejo, in tam, kjer si tudi zaslužijo biti, na samem dnu najbolj blatnega blata, ko jim bo to blato začelo siliti skozi rilce, in ušesa… še kako bodo potrebovali tega Homo Sapiensa, da jih na zrak povleče! Čeprav – ne vem, ne, še huje, dvomim, da si to zaslužijo!