Stôžice in Stóžice…

Ko slišim, in slišim vedno, kadar, pač, slišim, besedo Stóžice, me mine veselje… kolikor ga, pač, še premorem, kajti…

 

Poprej takšna izgovorjava ni veljala, je bolj »sodobne« narave, bolj »sodobnim jezikoslovcem« ustrezna, pa me radi tega še toliko bolj jezi, ko skušam ime nekega kraja, področja, iz določenih osnov izpeljati. In mi, pri teh osnovah, na misel pride samo – (s)tóžiti (se)…

 

Ko poskušam logično ugotoviti, čemu je omenjeno področje tako poimenovano, in ob tem upoštevam »ozek« o, takrat:

-          je veljalo, nekoč, konkretno področje kot kraj, na katerem so se tóžili, in tudi iztóžili neke svoje zahteve, ali pa…

-          je veljalo, to področje, kot kraj, na katerem se je mnogim, iz neznanega, pač, razloga stóžilo, po nečem, čemerkoli že?!

 

Kakopak, obstaja še tretja možnost, ki se mi, ne vem radi česa, zdi bolj realna, sprejemljiva: na tem področju so bili nekoč pogosti stôžci, neke kopice, pač, denimo sena, in za stôžce, vse po vrsti, je značilno, med ostalim, to, da – brez »širokega« o ne obstajajo!

 

Rojen sem v Ljubljani, odraščal sem v njej, in ne vem, zares ne vem, ne pomnim tega, da bi kadarkoli poprej, do »sodobnega« časa, kakopak, in do »sodobnih jezikoslovcev«, slišal besedo Stôžice izgovarjati z »ozkim« o-jem! Ne pomnim. Pa me, vsled tega, zanima, kakšna vražja pridobitev je zamenjava širokega z ozkim o-jem?! Z izjemo tega, kakopak, da neumnost, s tem, kot ničkolikokrat tudi sicer, svoje znanje izkazuje.