Kališ, da vzklije…

Kališ, da vzklije, in gledaš, ko rase,

korake varuješ, da lajšal bi pot,

in upaš, da sije, da zvezde da vase,

da ne izgubi se v obilici zmot…

 

So prvi pogledi, in prvi nasmehi, in prve besede do vrha neba,

in prvi spotiki, in padci, porazi bolijo ti dneve, budijo noči,

prav vse, kar uspeva, v veselje odeva, moči ti rojeva, in krila ti da,

vse manj nedognano, vse bolj popeljano, da v svoje, po svoje, v naprej poleti…

 

Trenutek nastopi, da zvabi, odnese,

da vse, kar bilo je, v spomin zaživi,

da pot, ki poprej je peljala, zapre se,

pa nikdar hoditi prek nje ti več ni.