Še
pasje vdanosti ne moreš kupiti, »človeško« pa zlahka…
Pravzaprav
je pri trditvi potrebno pojasnilo: vdanosti sploh poznajo ne, tiste prave
zagotovo ne, vedo le to, komu ali čemu so pripravljeni slediti, biti na
razpolago, da bo njih ugodje ugodnejše. In ta kdo ali kaj je najboljši, ali
vsaj boljši ponudnik.
Pogojno
bi se o njihovi vdanosti dalo govoriti takrat, kadar lastni neumnosti sledijo.
Pa ima, denimo, neka opcija, lahko tudi »politična«, vselej čvrst krog »zvestih«
sledilcev. A tudi pri tem ne gre za vdanost, pač pa, spet, izključno za
neumnost, ki same sebe preseči ne zmore!
Ne,
psa, vsaj »mojega«, boš lahko od mene spravil, z nekim priboljškom, a ti radi
tega priboljška ne bo vdan, ne, »povohal« te bo samo takrat, kadar mu ga boš
dajal, sicer se bo pa vedno k meni vračal. Ker ve, zaveda se, čuti, da je »moj«
le toliko, kolikor se mi sam daje, kolikor sam želi »moj« biti, obenem ve, da
tisto, kar mu dajem, in dajem mu sebe, ni nikakršno trgovanje.
Ne
maram »vdanih«, ne maram tistih, ki so samo takrat, kadar si nekih koristi
želijo, in jih pričakujejo! Nekoč se je trlo, krog mene, takšnih, nekoč, ko še
nisem vedel tega, kar vem danes. A sem počistil, in to krepko, pa – komur je
vsakdo dober, kdor je vsakomur dober, ta naj se kar med sebi enako »vdanimi«
nahaja. Jaz sem se laži preobjedel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar