Se že pripravljajo, da me pokopljejo?!

Prej sem nastrgal poslednji žlički kave, da sem si jutranji opoj skuhal. Potemtakem je do četrtkovega popoldneva ne bom pil, jo bo čaj, ruski, nadomestil. V četrtek šele grem v trgovino. Pokojnina bo nakazana, trenutno pa sem v minusu…

 

Medtem ko sem kuhal kavo, zakuril v štedilniku in pripravil košaro drv, za zgoraj, sem šel do nabiralnika. Aleluja, prejel sem odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje, s katero me obveščajo, da sem postal »zavarovana oseba v obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo«…

 

Zavedam se svojih let, zavedam se tega, da sem z eno nogo malodane že »v grobu«, kolikor me je sploh še ostalo, seveda, od danes pa se zavedam tudi tega, da se obojega tudi »družba« zaveda. Lepo, čeprav…

 

Vem, večen nezadovoljnež, jaz. Ti, ti, grdi Uroš, ampak…

Razmišljam. Skorajda prijetno bi se počutil, ob tem, ko sem izvedel, da sem »zavarovana oseba«, da mi celo neko oskrbo, in to dolgotrajno zagotavljajo, ko me ne bi, ob tem, preblisnilo neko vprašanje – kje ste bili do sedaj, da mi niste življenja zavarovali, pač pa so ga požirali, in pobijali, kakor se je komu zljubilo to početi?! In zdaj boste mojo lupino (za)varovali, in jo oskrbovali, celo dolgotrajno?! Pa ste vprašali, to lupino, če si takšne dolgotrajnosti sploh želi?!

 

In misel, nemarnica nesramna, leti naprej. Pardon, nazaj, v preteklost. Ko je že pravljice poslušala, celo toliko jih je bilo, da vseh niti pomnim ne, a vse po vrsti so se izkazale kot – prazen nič?!

Da, nekoč, ko so še nekoliko bolj v žepe segali, je bila aktualna tista pravljica o »PZZ« - če dospeš do bolnice, enoposteljna soba, televizijski sprejemnik v njej, takojšen sprejem in zdravniška obravnava, vsa zdravila brezplačna… Lepa pravljica. K sreči k zdravniku hodim, v povprečju, enkrat na deset let, in, k sreči, nisem nek potrošnik zdravil, pa me učinkovanje PZZ-pravljice, vsaj do sedaj, ni v ničemer drugem prizadelo, kot v tem, da… ko bi seštel vse odtegljaje, vse plačevanje tega PZZ pravljičarstva, mejduš, nekaj denarja pa bi se nabralo, na mojem računu! Tako da…

Dokler ne vidim, dokler ne doživim, do tedaj sicer zaznavam razne pravljice, tudi to, o kateri sem danes izvedel, da sem je deležen, a jih samo zaznavam, in si ne dovoljujem vanje verjeti. Preveč sem že verjel, v življenju svojem, pa se je izkazalo, da sem verjel v – »prazen zrak«!

 

Ja, tudi neko drugo pravljico, na isto temo, glede mojega brezskrbnega preostanka življenja, do mojega-zadnjega-diha, sem poslušal, in slišal. In v njej sem tudi do posmrtnega svojega zadovoljstva dospeval, kajti – čeprav v podobi pepela, ne bom v mrzlo dospel, ne, pač pa bom, udobno nameščen v svoji žari, nekje na polici ždel, in družbo delal neki vili, ki se nikakor od mene ne zmore razdvojiti, toliko pomenim, tako pomemben sem…

Celo krohot bi si dopustil, ob takšnih spominih, ko mi ga bol grenkobe ne bi zatrla, in ga zgolj v nek nasmešek, trpek, spremenila. Pomemben, jaz?! Verjetno, vsaj Tisi, ona mi nekaj podobnega vedno šepeta.

 

Je hudič, s temi, raznimi pravljicami. Tudi z danes prejeto. Povsem drugače govori, od mojih želja. Kot prvo – ne želim dospeti v stanje neke »oskrbovanosti«. Vem, o tem mi ni dano v celoti odločati, a kolikor mi bo, bom skušal svoji želji ugoditi…

Ne želim nekih formalnosti, ne želim biti nekaj podobnega tistemu, kar sem v domovih za starejše videl, ko so bili »oskrbovanci« bolj kot ne le neki predmeti, katere moraš vsake toliko v postelji obrniti, jih, groza, kakšna bremena, trikrat dnevno preobleči, in jih, še hujša potrata časa, trikrat dnevno celo nahraniti! Vse ostalo, kar bi tudi, morda, potrebovali, pa… Ne, ne želim postati predmet v nekih tujih, hladnih rokah, v rokah, ki mi bodo, namesto dober-dan, najprej začele tožiti o tem, kako trdo delajo, kako so utrujene, kako bi bilo bolje, ko bi bilo drugače… in ne želim končevati v rokah, katere poznam, a so se mi, čeprav sem mislil, da so domače, kot tuje izkazale… in ne želim končevati v rokah tistih, ki so mi še preostali, pa da bi, na račun svoje betežnosti, njim njih življenja kradel!

 

Tudi sebi ne želim neke dolgotrajnosti, že sicer si je ne želim, ko še zmorem zase poskrbeti, dolgotrajnosti, ki bi me v postelji prikovanega ohranjala pri tistem, čemur oni pravijo življenje, jaz pa ustreznejše besede, kot je crkavanje, za to ne najdem! Tako da… ja, izjemno hvaležen, za vse dobro, katero sem kadarkoli v življenju prejel, in se je bolj megleno izkazalo, bolj besedno, lažno, daleč, daleč, in še krepko dlje od resničnega!

 

Proti koncu gre, kava. Kmalu čaj skuham. Proti koncu gredo drva v štedilniku. Kmalu nova naložim. Proti koncu gredo želje, s katerimi razpolagam. Le neke tekoče, skromne, plahe, so še ostale, kmalu tudi zanje poskrbim. Proti koncu gredo neka upanja, večinoma že povsem pobita, odpravljena. Za bleda, in še ostala, ne vem, kdaj bo poskrbljeno. Proti koncu gre moje življenje. In zagotovo ga ne bi v neko vegetiranje spreminjal, predvsem pa ga ne bi spreminjal v kopico laži, hladu, praznine. Sem se tega preveč naužil do sedaj!