Brat, hvala, vendar…

Včeraj me je brat poklical. Itak sva se, od sobote, vsaj trikrat, če ne štirikrat slišala…

 

Zanimalo ga je leto izdelave moje Astrid, kakšna je prostornina motorja, njegova moč, koliko kilometrov ima prevoženih…

Že pri letnici se je zapletlo, nehote sem Astrid postaral, za leto. Kubiki in vati… nikoli mi niso bili dovolj pomembni, da bi se jih trudil (za)pomniti. Kilometri pa… od daleč mi je govorilo o nekih dvesto petdeset tisoč kilometrov. In jih je res toliko…

 

Čemu, za vraga, pa te to zanima, je zanimalo mene. In sem izvedel… videl je oglas, prodajajo neko astro, šest let staro vozilo, samo trideset tisoč prevoženih kilometrov, prvi lastnik… pa je menil, če bi jaz Astrid prodal, on pa bi dodal, zato, da bi jaz do »novega« avtomobila dospel.

In sem, v hipu, to možnost zavrnil, se mu, če se ne motim, zahvalil, ampak – kar nekaj razlogov je, zaradi katerih mi ta, bratova zamisel, ni sprejemljiva…

 

Kot prvo – toplo je leglo, zelo toplo, v mene, njegovo razmišljanje, njegova pripravljenost pomagati, a kaj ko pa – vselej sem prejeto pomoč doživljal kot bolečino, bolj kot sem bil nemočen, in pomoči potreben, večja kot je ta pomoč bila, bolj me je bolelo! Vselej sem rad dajal, z užitkom, in vselej mi je bilo težko prejemati! Tako da – ja, sem mu hvaležen, pa ne samo zaradi tega, vendar… hvala, ni potrebe po tem.

 

Kot drugo – nikoli nisem bil obseden z nečim materialnim, tudi z avtomobili ne! Boljši, večji, lepši, hitrejši, močnejši, dražji, modernejši, »prestižnejši«… meni avtomobil služi za to, da z njim opravljam tisto, česar brez njega ne zmorem, in za to mi je Astrid, v danih okoliščinah, popolnoma dovolj.

 

Kot tretje – resda je Astrid v svoje osemnajsto zakorakala, pardon, zapeljala, a mi že devet let zvesto, vdano služi. In so ji motor obnovili, preden sem jo kupil. In gre, vsaj zaenkrat, brez najmanjše težave, »skozi« vsak tehnični pregled, in mi, razen z menjavo nekega potrošnega materiala, nobenih dodatnih stroškov ne povzroča. Pločevina pa tudi – nikjer se neka načetost ne pozna, tako da upam, da bo lahko delila čas, z menoj, še kar nekaj let! Obenem pa…

Tistega »novejšega«, pardon, manj starega vozila ne poznam, in niti domnevati ne morem tega, da je tako solidno narejeno, kot je, očitno, moja Astrid. Se mi je že zgodilo, da sem povsem nov avtomobil, pa niti ne poceni kupljen, drug dan, ko sem ga iz trgovine pripeljal, moral peljati na servis, ker je vsake nekaj kilometrov, preprosto – »crknil«…

 

In, kot četrto – meni moj avto ni zgolj avto, je moja Astrid. Velikokrat jo pohvalim, ko za volan sedem, češ da je pridna punca. In čeprav ne sodim, niti zdaleč ne, med tiste, ki vzorno skrbijo za svoja vozila, pa je ne čistim, ne drgnem, do nekega sijaja, le izjemoma, na dve, tri leta posesam notranjost, in vsaj na grobo zunanjost operem, kljub temu »me ima rada«, in me vozi, ter pripelje, kamorkoli je že potrebno. Pa sem že tudi ovce, in seno v njej razvažal, selitev z njo izvedel…

Ko bi milijone zadel, ne vem, če bi jo kar odpisal!

Ob čemer – ne vem, če bi zanjo dobil tisočaka, dejansko pa je, ta, moja Astrid, krepko vrednejša, meni vsaj, tudi več kot pet, deset tisoč evrov!

 

Misel zaide k pokojnemu stricu. Bil je dobro situiran, krepko nadpovprečno, vso delovno dobo je preživel na odgovornih položajih, vendar… imel, vozil je svojega »kaleta«, nekega kadeta, ki se je, s stricem vred, prizadevno staral. In kadarkoli sem se peljal, s stricem, vedno sem ga slišal nek njegov dobri-moj-kale izreči. In mu na kraj pameti ni padlo, to, da bi star model z novejšim zamenjal, čeprav bi si to zlahka omogočil. Denarno, kakopak.

Da, tudi ta moj stric je bil, kaže, enako degeneriran, kot sem sam! Ki niti stvari, določenih vsaj, ne zavržem tako zlahka, kot znajo nekateri zavreči – človeka!

Naj jim bog-odpusti, hudič pa, če želi, zameri. Zase vem, da bogu ne bom rivalstva zganjal, s hudičem pa bi se znal pobratiti, po vprašanju zamere, seveda.