Nisem »javno dobro«

V minuli uri sem dve pesmi, daljši, napisal. Ne bom ju objavil, z njima sem si zgolj »dušo« nekoliko razbremenil. Jaz, pač, to z besedami počnem…

 

Nekdo drug bi, ko bi se na mojem mestu znašel, s pestmi zadeve »urejal«. Vsaj s pestmi. Spet bi se, morda, tu in tam, lahko našel, kateremu bi se strgalo, pa bi po radikalnejših »reševanjih« segel. Ne, jaz tega ne počnem, predvsem pa si ne želim mazati ne rok, ne vesti, s tistim, kar zmore krepko umazati, s samim seboj. Ni vredno, niti besed ni vredno.

 

Ja, se dogaja, napišem, shranim, in shranjeno ostane. Niti sebe ne popeljem, k temu, kasneje, da bi (pre)bral, čez dan, dva, tri, čez mesec, ne, kar sem hotel, to sem naredil, izpihal sem se, malo vsaj. Ni na meni, da reko ravnam, ni na meni, da smetje pometem z obličja sveta, ni, in tudi ne more biti. Na meni je samo to, da gledam, koga k sebi pustim, in zlasti vase.

 

Učiš se, korak za korakom. Kadar se imaš, kakopak, s čem učiti. In najprej ugotoviš, da večinoma obrazi sploh ne obstajajo, kasneje se naučiš tudi med maskami razlikovati. Da pa je kača vedno kača, podgana podgana, in govno govno, za takšno spoznanje pa res nekega pretiranega uka ne potrebuješ.

 

Očitno nisem (bil) dovolj pameten. Ko bi bil, bi znal nase gledati, pa bi prej drugi mene preklinjali, kot jaz njih. Tako pa… ja, priznam, prija, kadar nekoga od tistih, s katerimi se (še) zmorem pogovarjati, in me poznajo, slišim, da jim nekaj pomenim, celo, da me spoštujejo. Od njih mi takšne besede pomenijo, dovolj, da tudi z njih pomočjo zmorem naprej, ostalo, kar sem podobnega slišal, ostalo, od ostalih, pa… sploh ne veš, o čem govoriš, in se ti sanja ne o tem, kako utegne takšno govoričenje žaljivo zveneti, pa četudi se tega ne zavedaš, in četudi meniš, da besede o lepem govorijo…

 

Nisem »javno dobro«, nikoli ne bom »javno dobro«! Kot prvo, vse kar je »javno«, kar malodane vsakdo lahko ima, tudi v teoriji dobro ne more biti. Ko bi bilo, bi pazilo, komu dospeva! Kot drugo pa – to »javno«, okolje, širše, prav ničesar dobrega nisem od njega prejemal, le nasprotno, pa ne razumem najbolje besedne zveze javno, ob tem tudi dobro…

Naj bo »javno« kar tam, kamor sodi, vsakomur v rokah. Jaz se redkim dopustim, na koncu pa tudi tem redkim ne bi v rokah ostal. Ne, nekam daleč, daleč stran…

O, bog presvetli, neobstoječi, ugodi moji prošnji, in, takrat, za močan veter poskrbi!

 

Razmišljam kaj sploh sem od okolja, od »družbe« dobil?! Poleg šolanja, seveda, za katero sta tudi starša prispevala, upam trditi, da celo več, kot prispeva povprečje.

K zdravniku sila poredko hodim, v skrajni sili, tako da me, na primer, trenutna zdravnica niti videla še ni. Stanovanjsko vprašanje sem reševal s pomočjo staršev, s pomočjo tistega, kar sta mi zapustila. Službo sem si sam iskal, in našel. Res je, uporabljam neko infrastrukturo, a za to, bojda, tudi plačujem, in to že kar dolgo. Tako da si upam trditi, da sem podpovprečno, celo krepko podpovprečno od »družbe« prejemal, obenem ji krepko nadpovprečno dajal. Obenem pa sem ji dal še »malček« več, kot bi mi bilo potrebno dajati, glede na to, da jih ne mrgoli, ki bi takisto počeli.

Pa ne, nikar tako razumeti, ne moti me to razmerje, med danim in prejetim, daleč od tega, moti me »samo« to, da okolje, kateremu sem da(ja)l, prejemanja ni vredno!

 

Najbolj zadovoljen bi bil, ko bi, preprosto, izpuhtel, ko za menoj niti spomina ne bi bilo, kakršnegakoli že. Kaj šele nekih plošč, napisov. Kaj šele tega, da bi moje, in o meni, učili. Prvič, ko mi je neka učiteljica povedala, da se morajo »njeni« otroci mojih pesmi učiti, sem ji dejal, da ko bi to vedel, jih morda pisal ne bi. Naj jih berejo, v kolikor jim je volja, nikar jih v njih učenje siliti! Samo nasprotno boste spočeli, od tistega, kar želite. Če sploh veste, kaj želite, kakopak.

 

Tu, kjer sem, mi nekako še uspeva biti ne-javen. Vem, še kako vem, da ves okoliš, verjetno še širši, kot domnevam, prav dobro ve in kako mi je ime, in od kod sem prišel, pa s čem se ukvarjam, vem, tudi neke pozdrave in mahanja mimovozečih doživljam, pa čeprav obrazov sploh poznam ne. A vsaj nihče ne dreza vame, nihče me ne vabi na neka branja. Bilo je, tudi tega je bilo, a sem uspel pojasniti, dovolj ustrezno, da je zamrlo.

 

Ne, nisem »deklica za vse in vsakogar«, to raje drugim prepuščam. Ki v tem vsakomur nekaj vidijo, če drugega ne, potem vsaj sebi enakega. Enako nevrednega.