Sprašujem
se, v mislih zroč
na lastno,
pač, podobo,
čemu
prav vselej sem gredoč
v
življenje neko grobo,
udarja,
mlati, vsaj kazi,
nenehno
me spotika,
kot da
o želji govori,
češ da
je prevelika…
Priznam,
spočetka se kazala
kot sončen,
krasen dan je,
korake neke
mi dajala
med
upe, in med sanje,
in ni
se zdelo nemogoče
s
človekom, vse do kraja…
Ne, ni
življenje nič pojoče,
vsaj tam
ne, kjer razkraja!
Da
preveliko bi bilo
oči si
poiskati,
ki
znajo seči v nebo,
s
toplino te obdati,
v
katerih zvezda ne umre,
in čista
vabi duša?!
Da,
tam, kjer tema vse zatre,
zaman želja
poskuša!
Se
skaže, zlahka, prevelika,
docela nemogoča,
in
trpkost njena je odlika,
da v
dno srca je žgoča,
ne išči
takšnih si oči,
pozabi
upe, sanje…
Če ni,
potem, preprosto, ni,
pa hladen,
siv vsak dan je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar