Vsak uk je dragocen…

Nimam se s čem tolažiti. Pravzaprav – tudi, ko bi se imel, prav nič ne bi v pomoč bilo. Potemtakem bi bila tolažba jalova, sama sebi namenjena. Škoda časa, za takšne zadeve!

 

Po eni strani mi je življenje celo naklonjeno! Krepko več mi je ponudilo v spoznanje, kot običajno ponuja, običajnim. Resda nepravilno vidim, po mnenju običajnih, a mi, kljub temu, uspeva, ne hoditi po njihovih, običajnih, poteh. Po katerih vsakdo zmore.

 

Nisem, in nikoli nisem bil, ta vsakdo. Tega vsakdo raje drugim prepuščam, tistim, ki nekoga niso vredni. Si ga ne zaslužijo, da bi mu kri izpili, mu drobovje razmrcvarili!

Tudi za »nekaj posebnega« se nimam, vsaj skozi človekove oči zroč ne. Nekaj posebnega so zgolj moja spoznanja, do katerih sem smel dospeti ne samo zahvaljujoč zmožnostim razumevanja, pač pa tudi zahvaljujoč določenim okoliščinam, s katerimi me je »nagradilo« življenje, in neki »sili«, ki se je, ne vem čemu, v meni porodila, ter me popeljala v smereh, v katerih me je. Ko bi me drugam, bi danes o drugem zapisoval, predvsem drugačnem…

 

Po drugi strani pa sem krepko »hendikepiran«, kajti nevrednim ne zmorem njih nevrednosti zmanjševati, ničesar jim ne morem ponuditi, kaj šele dati, od tistega, kar njim velja. Ničesar! Ne »kopam« se v denarju, da bi jim igračke kupoval, neke njihove »statusne simbole«, neke dobrine, s katerimi svoje »uspešnosti« izkazujejo. Resnici na ljubo, tega tudi počel ne bi, ko bi imel s čem početi, kakopak. Krepko raje bi, denimo, neka pasja zavetišča gradil, in jih pri življenju ohranjal, psi zmorejo hvaležnost izkazovati, čeprav »samo« v podobah vdanosti, predanosti. Svojevoljne, kakopak, ne vsiljevane in vsiljene, in še manj lažne, prazne, preračunljive!

 

Ne, zares se nimam s čem tolažiti, in zares si takšnega tolaženja ne želim! Preveč je na laganje samemu sebi podobno, da to tudi ne bi bilo. Jaz pa tudi sebi nočem lagati, niti takrat, kadar se v meni različne možnosti »pričkajo«, ko skušajo, bolj kot ne, različnost nekih okoliščin upoštevati, in iskati neka opravičila, za ravnanja, doživeta, katerim ni moč odpustkov dajati. Vseeno mi je, zakaj je morilec umoril, obuditi mu ni moč.

 

Kar je bilo, je bilo! Spreminjati se ne da. Spregledati, ne videti, tudi ne. Pozabiti še manj, v kolikor med banalnosti ne sodi, da bi z njimi, po nepotrebnem, pomnjenje obremenjeval. Pa pomnim, sleherni žarek sonca, kateri mi je bil obujen, in tistega, ki ga je obudil. A prav tako pomnim sleherno rezilo, še zlasti tisto, ki mi ni bilo samo zasajeno, v dno drobovja, pač pa je bilo tudi obračano, v rani, da je ja čim več razmrcvarilo! Ne kaže pozabiti takšnih stvari, preveč so pomembne, preveč zmorejo naučiti, o življenju, in o tistih, s katerimi si ga skušal podeliti. Uk pa je, menda, osnova mirnejšega, trdnejšega, zanesljivejšega koraka.

 

Ne vem sicer, kako mi bo ta uk pomagal, če sploh, prihodnje leto, ali kasneje, v kolikor ta kasneje doživim, seveda, a upam, da mi bo vsaj toliko v pomoč, da ne postanem delček vrteče-se-zgodovine, svoje, kakopak. Mi je ta, doživeta, »zgodovina«, krepko v življenje posegla, ga celo uspela trajno uničiti. Da je samo še od daleč življenju podobno. Pač, kadar daješ, takrat bi bilo bolje, ko bi že na začetku vedel, komu, čemu, zakaj! In se ne bi šele z leti, celo z desetletji, naučil tega, da pa prav vsak tega tvojega dajanja ni vreden. Le redki, kaže, da zelo redki.

 

Nobena tolažba mi ne zmore popraviti doživetega, pa mi, na tej osnovi, neke moje jutri polepšati. Nobena. Nekoč sem vsaj glasbo imel, da sem se ji prepustil, in me je, vsaj za nekaj časa, v mislih, v čustvovanjih na lepše ponesla. Vase. Danes mi niti do poslušanja glasbe ni. Vem kam, v kaj se bom vrnil, ko se izteče, to poslušanje, in vem, da v tem, v kar se bom vrnil, ničesar drugega, kot obstoječe, ne bom našel. Čemu bi se, potemtakem, slepil, da zmore to obstoječe biti drugačno, kot je?!

 

Dospevam, kakopak da, do nekih zadovoljstev. Ko ne bi, me več ne bi bilo. Sila preprosto. In zmorem v besedah ta zadovoljstva najti, v besedah, katere »krvavo« potrebujem, pa – če jih že nimam nekomu namenjati, da bi bile tudi sprejete, ne zgolj slišane, potem se mi tudi računalnik kot primeren sogovornik izkaže. Itak pravijo, da je pameten, in itak je krepko zmogljivejši, kot je povprečen sogovornik.

Tudi sinova sta me k zadovoljstvu spravila. Starejši s tem, ko je, vsaj načeloma, svoje stanovanjsko vprašanje v reševanje zastavil, uspešno zastavil. Bojda je zadeva dogovorjena, je pa res, da bo del dogovora nekih dvajset let odplačeval…

Mlajši? V kratkem pride, obiskat svojega očeta. Sicer dvomim, da ve, koliko mi to pomeni, kajti ko bi vedel, me ne bi vprašal, če mi njegov prihod ustreza, a, navsezadnje, niti ni tako pomembno, če ve o tem, krepko pomembnejše je to, da je željo po prihodu začutil, da ta svoj prihod, očitno, potrebuje! Pravzaprav mene, če sem bolj natančen. Ni kot drugi, ta moj otrok, in noben od ostalih treh, krepko več mi prinese, kot odnese. V bistvu bo samo del mene odnesel s seboj. In odnesenega ne bo zabrisal v prvi zabojnik za smeti!

 

Da, nekoč je bil »ves svet moj«, danes dvomim, da bom kadarkoli spet dospel do tega, da bi ga, ta svet, vsaj za trenutek želel objeti! So poskrbeli, uspešno, neki prizadevni, in prizadevno, za to, da mi tega nikoli več ne bo mogoče začutiti. Pa moram tudi to pomniti, da se ne bi tudi sam z nehvaležnostjo izkazal. Vsak uk je dragocen, tudi tisti, ki skrivnosti blata razkriva.