Meni, ne, ničesar nimaš zavidati!

Dejansko ne, ničesar mi nimaš zavidati! Le kdo bi želel biti tak bedak, kakršen sem jaz?! Obenem pa ničesar vrednega nimam za pokazati, takšnega, nad čemer bi neko svojo lastnino izkazal.

 

Res je, pet življenj sem spočel. Štiri svojim otrokom, eno pa… eno pa… hm, ja, eno pa…

In to eno-pa se mi je s takšno hvaležnostjo izkazalo, da mi najhujši sovražnik ne bi zmogel biti tako, in toliko, hvaležen! Najhujši sovražnik.

 

Nisem si klonov privzgojil. Nisem jih kopiral. Nisem jih v »narodove sinove in hčere« vzgajal, daleč od tega, svoji naj bodo! Preveč imajo v glavah, moji otroci, da bi jim drugače bilo.

 

Nisem jih »delal« zato, da »narod« ne bi izumrl. Ko bi vsi »narodi« izumrli, bržčas nič narobe ne bi bilo!

 

Ostalo pa… ah, nekaj gospodaril, a to, itak, vsakdo zna… nekaj čaral, ko sem rojeval eno-pa življenje, a to tudi nič posebnega ni, samo časa si moraš dovolj vzeti… in pisarim, pisarim, k vragu, v božjo mater, do nadležnih že širin. Do globin tako in tako ne segam, nimam pri kom.

 

To, kar posedujem… kadar o živalih govorim, v navednicah besedo moja zapišem. Moje so samo formalno, zaradi raznih evidenc, dejansko pa samo toliko, kolikor to same želijo biti. Nimam jih dovolj rad, kaže, da bi jih lastninil.

 

Hiška, pravzaprav dve, ena zgolj v podobi zidanega šotora, bivalno neuporabna. Garaža. Ja, ta pa je nekaj posebnega, nadpovprečno velika, pa zmorem v njo tudi kramo spravljati.  In to je, bolj ali manj, to. Poleg Astrid, seveda, ki s svojo častitljivo starostjo zagotovo ne more zavisti buditi.

 

V bistvu – med vso nevrednostjo, s katero razpolagam, in v katero tudi sebe vključujem, imam samo štiri vrednosti, svoje čičke. Pa še to zgolj »imam«, po evidencah so, tudi oni, »moji« otroci. Sicer pa želim, da so čimbolj svoji, in od tistih, po delčkih, katerim sami želijo, in potrebujejo, biti. In zanje vem, da me nikoli ne bodo ne izdali, ne hrbta mi, v celoti vsaj, obrnili, preveč so se navadili name, preveč slabega sem jim počel, vsa njihova življenja, da bi me izbrisali. Upam vsaj, da je temu tako. Tudi zamenjali me ne bodo, nikoli, za neke druge, za vse in vsakogar. Pa…

 

Ko bolje pomislim, bi mi celo imeli za zavidati. A raje vidim, da mi ne. Tudi jaz ne zavidam, na splošno ne, obenem pa ničesar zavidanja vrednega ne opažam.