Nekaj o nečem, in malo o vsem…

Uvodoma: kdor ni vreden spoštovanja, ta ne ve, kaj je to spoštovanje, kaj je to spoštovati!

 

Zapis posvečam »bogu«. Pravzaprav ne, posvečam ga – neumnosti! Pa ne samo tisti, ki veruje v »boga«, pač pa neumnosti kot taki, kajti vsa neumnost je »obsojena« na to, da veruje, temu ali onemu, ne nazadnje tudi tistim, ki jo žejno-prek-vode-do-švice-peljejo…

»Bog«, kakopak, obstaja. V beticah. In ne obstaja le v eni svoji podobi, daleč od tega, še najbolj razširjen je v podobah vsega materialnega, nekih dobrin, za katerimi se ženejo nagoni, in zlasti v podobah denarja. A pustimo te »bogove«, vsaj tu, ob strani…

 

»Bog« jih je osvobodil… »bog« jim je dal prosto voljo… »boga«, tako vsaj pravijo, »spoštujejo«. Ne nazadnje, »bog« je spoštovanja vreden…

 

Pojdimo lepo po vrsti. Čim bolj na kratko.

 

»Bog« jih je osvobodil. »Bog« še danes »osvobaja«, ko, na primer, v nekih misijonih nastani, oblači, hrani neke otroke, celo za to skrbi, da do nekega poklica dospejo…

 

»Bog« jih je »osvobodil« tako, da je – v zameno za odrešitev iz enega jarma ZAHTEVAL, da mu, »osvobojeni«, sledijo. Potemtakem, da njegove poti hodijo, da se po njem ravnajo…

Tudi v misijonih se »bog« z natanko takšno »dobroto« izkazuje, kajti »osvobaja« in »pomaga« izključno tako, da – TRGUJE! Nič manj! In to počne tako, da v zameno za streho nad glavo, hrano in obleko, ZAHTEVA verovanje vanj! Zahteva, da… pomeni, da zares NE pomaga!

 

V čem sem osvobojen, in svoboden, takrat, kadar moram namesto prvega gospodarja poslušati drugega?! Ne glede na to, da mi je »bog« dal »svobodno voljo«, kateri pa, še vedno, »pod prste gleda«, takrat, ko o ne/grehih presoja, in neko pokoro nalaga?!

V čem sem osvobojen, in svoboden, kadar ne smem po svoji poti, pač pa moram hoditi za nekim vodnikom, in njegove zapovedi upoštevati?!

Ne vem, morda jaz ne razumem pravilno pomena besed svoboda, svobodnost, osvobojenost, vsekakor pa menim, da ne more biti svoboden tisti, ki je na neko verigo, četudi nevidno, pripet!

 

»Bog« jim je dal »svobodno voljo«. Povej, ne gre pri tem za najmanj neko hinavščino, raje za kapitalno neumnost, če je tvoja volja »svobodna« toliko, da se moraš za svoje odločitve zagovarjati, se o njih spovedovati in pokoro nositi?! Če si svoboden, takrat odgovarjaš – izključno samemu sebi, nikomur drugemu!

 

»Boga« spoštujejo. »Bog« je spoštovanja vreden.

Dajmo prvo drugo trditev na rešeto… nekdo, ki v svoji »velemoči« ne potrebuje moje nemoči, nekdo, ki naj bi te kot nekaj posebnega »ustvaril«, in te kot takega tudi obravnaval, ne samo dopušča, pač pa celo terja od tebe, da se – ponižaš?! S tem, ko klečiš pred njim?! Je zares vreden spoštovanja ta, pred katerim moraš klečati?! Ali pa gre, morda, za nekaj popolnoma drugega, pa klečiš, ker, preprosto – spoštovanja, in spoštovanja vrednega, ne (pre)poznaš?! Pač pa se zgolj z nekim strahom izkazuješ, z nekim prirojenim ti hlapčevstvom, s ponižnostjo, s katerim(o) močnejšega od sebe prepričuješ, da si njegove naklonjenosti vreden?!

 

»Boga« spoštujejo?! In to, kakopak, s svojimi vsakdanjimi ravnanji izkazujejo. Ko se kažejo popolnoma drugače, kot jim njihov »bog« zapoveduje!

Nekoč sem zapisal, da so spovednice temelj verovanja. In tudi so. In nikoli jim »prometa« ne umanjka, celo ene in iste »stranke« imajo, tako »spoštujejo boga« in »njegove« besede! Kako bi šele bilo, ko bi vsi, ki trdijo, da so verni, hodili v cerkev?! Bentiš, če ne bi bila večja gneča, pred spovednicami, kot je, denimo, pred neko doževo palačo v Benetkah?!

 

Ne, tistega, ki me v nekaj sili, tistega ne morem kot svojega osvoboditelja obravnavati. In sebe ne za svobodnega, v kolikor temu siljenju sledim.

In, ne – kdor me na kolena spravlja, obenem mi ne pomaga, pač pa trguje z menoj, mi celo hinavi, češ da smem po svoje, nato pa to po moje motri, o njem presoja, ga kot ne/upravičenega razglaša… nak, tistega, ki me ponižuje, me za svoje neke namene izrablja, se mi celo laže, tistega pa prav zares NE morem spoštovati, razen…

 

Ja, razen takrat, kadar obča neumnost samo sebe »spoštuje« (lahko tudi o domišljavosti porečem), čeprav ni spoštovanja vredna, ker niti hrbtenice nima, da bi pokončno stala, da bi zares po svoje krenila, in odgovornost prevzemala, in ji veliko, celo preveč, manjka v glavi, da bi zmogla prepoznati določena protislovja, ki se tudi v njenih verovanjih izkazujejo!

 

Kdor ni spoštovanja vreden, ta ne ve, kaj je to spoštovanje, kaj je to spoštovati!