Nisem revež…

Ne, nisem revež. Že res, da imam samo drobtinice tistega, s čemer se oni izkazujejo, a je res tudi to, da imam vesolje tistega, česar oni sploh poznajo ne. Pa ne morem biti revež, v bistvu so reveži oni…

 

Res je, to, kar imam, mi zmore biti v breme. Vsako imetje bremeni, na različne načine.

Njihovo bremeni s strahom, da jim nekdo ne bi nečesa odvzel. Meni mojega ne morejo vzeti. Kot prvo jim nič ne pomeni, kot drugo – ne bi vedeli, kaj z njim početi! Kot tretje – čim bi ga iz mene izvlekli, bi nehalo obstajati…

Njihovo bremeni z nekim vzdrževanjem vrednosti, ki, kljub trudu, upada. Moje vrednosti ne more izgubiti, in za vzdrževanje drugega ne potrebujem, kot to, da sem, da ostanem, kakršen, kdo sem.

Njihovo bremeni s tistim čim več sebi, in zase. Moje me na tak način nikoli ni bremenilo, ne, veselo sem ga razdajal, dokler bremena nisem spoznal v podobah glej-komu-daješ-da-ne-bo-v-blatu-končalo!

Njihovo bremeni v želji, da bi se povečevalo. Meni se nima kam povečevati, večje, kot je, biti ne more, in edino, kar zmorem kot breme čutiti, je – vse manj je stezic, prek katerih bi smelo navzven poleteti.

 

Ne, nisem revež. O korakih se sam odločam, in dovolj sem jih spoznal, da vem kam kateri vodi, po poti, speljani skozi močvirja smrad, kjer skozi umazanijo stežka čistost koraka ohranjaš. A jo, in je tudi to ohranjanje čistosti del imetja, mojega imetja, občim nepomembnega, nevrednega, celo nevidnega, meni pa temelj mene-človeka.

 

Našli so se, ki so mi zavidali, in se še danes najdejo, čeprav ne vedo, kaj mi zavidajo, in predvsem ne vedo, kakšen je strošek tega, kar mi zavidajo. In še manj vedo, da je neumno, to, da mi zavidajo, ko pa do tega niti v svojih sanjah nikoli dospeti ne zmorejo!

Jaz jim ne zavidam. Še nikomur doslej nisem. Ne vem, kaj bi jim zavidal! Ničesar vrednega v njih ne vidim, do bleščic, s katerimi svoja gnezda krasijo, pa bi tudi sam zmogel, ko bi se sraka odločil biti. A me v takšno odločitev nikoli ni vleklo.

 

Ne, nisem revež. Ne morem biti revež v polnem, le tisti, ki so v praznini, ki so, v bistvu, delčki te praznine, le tisti zmorejo biti reveži!