Ne maram…

Ne maram, ko mi sluzavci, brezhrbteničarji, o nekem ponosu govorijo! Ne vedo kam bi se prej slinili, ne vedo komu se prej upogibali, ne vedo koraka samostojnega narediti, da bi smel nanje pokazati in poreči to-je-pa-tisti-nek-ta-in-ta…

 

Ne maram, ko mi umazanija, nek smrad, o čistosti pripoveduje! Razgrneš tančice, s katerimi se prekrivajo, pa vse prej kot čistost zagledaš! Drugega tudi biti ne more, kot umazanija, v svetu ritne »morale«, znotraj katere je prav tisto, kar prija, in ne moti način dospetja do ugodja…

 

Ne maram, kadar mi drugega nezmožni, kot izvajanja naučenega, naročenega, zapovedanega, o sposobnostih razlagajo, o tem, kako bi bilo potrebno, o tem, kaj je to uspešno, in kako uspehe meriti. Če je uspeh to, da obstaneš, potem – vsak črv obstaja!

 

Ne maram, kadar mi bebavost o pameti pamet soli, ne vedoč, da se ta pamet z neumnostjo, zgolj z neumnostjo izkazuje, ko usta odpre, da bi modrovala! In jih odpira vsepovprek, da umnega malodane slišati ni več…

 

Ne maram, resnično ne maram, kadar mi gnoj skuša iz gnoja rožice ustvarjati, in me prepričati o dišečem zraku, ko pa vem, da zmore gnoj samo gnoju dišati, in mu rožičast biti! Jaz pa – kot Mlakar, vanj sem stopil, ga tudi kidal, a za svojega ga nikoli ne bom sprejel!

 

Ne maram, ne maram tega, da so vsa življenja nekih platonov, sokratov, galileov, da vinčijev, tesel, dostojevskih, puškinov… v šapah ničvrednosti končala, ničvrednosti, kateri je uporabno, in dobro, samo tisto, kar rit do zadovoljstva pripelje, dočim vse ostalo, tisto, kar bi iz riti ne-rit želelo narediti, ne šteje prebite pare!

 

Ne maram, zares ne maram tega, da je svet človeka ukradel svet živali, da ga razžira, razjeda, uničuje, da serje vsevprek prek njega, ne vedoč niti tega, da se bo, slej ko prej, v lastnem govnu znašel! A – dejstva so dejstva, in četudi neljuba, jih kaže kot taka tudi upoštevati. Pa maram ali ne maram, druge mi ni, kot stati, inu obstati, dokler v tem obstajanju, svojem, vsaj tu in tam neko zvezdo, svojo, in sebi, vidim. In vse sem jih sam ustvaril, te zvezde, kajti – ko bi na druge čakal, bi od njih samo tisto dobil, česar ne maram!