Tu in
tam pomislim na svoja zapisovanja. Pravzaprav na objavljanja teh zapisovanj.
Vem, da marsikdo bere, to, kar objavim, obenem še kako dobro vem, da absolutna
večina teh marsikaterih pojma nima, o tem, kar prebere!
Ja, res
je, »vedo«, kaj preberejo, »razumejo« besede, a jim to prav nič ne pomaga, ko
pa »vedo« in »razumejo« po svoje, pa jim besede, moje, niti slučajno ne zmorejo
ustrezno govoriti o stanjih, o katerih govorijo, kajti do teh stanj sploh seči
niso zmožni, da bi jih vsaj ovohali, če jih že vonjati, stalno, ne zmorejo…
Resnično,
prav smešno, je takšno vedenje, in bi bilo celo grozljivo, ko bi bil namenjen
bralstvu pisati, in ne zgolj sebe izpovedovati, svoja razmišljanja, čustvovanja
na nek način pri življenju ohranjati. Ja, boleče smešno bi bilo, ko bi pisal –
nepismenim! Predvsem mišljenjsko nepismenim, kakopak. Jaz poznam tako njihovo,
kakor tudi svoje, oni še svojega ne poznajo, zgolj dozdeva se jim, da ga.
Sestrična,
resnično strokovnjakinja na svojem področju, priznana ne samo v svojem okolju,
pač pa tudi malček širše, predvsem pa dokazana, v svojih zmožnosti skozi
učinkovito, uspešno praktično delovanje, jim pravi »praktiki«. Lepo, uvidevno
poimenovanje tistih, ki so zgolj praktičnega, enostavnega mišljenja alias
pameti zmožni. In mi v neki fiziološki danosti "ugovarja", takrat, ko
ji z razumom, kot edino ločnico med človekom in živaljo, dopovedujem. In poreče
»kaj pa solza«, češ da solze niso dane živalim, čeprav…
Obstajajo
različne oblike izkazovanja žalosti, in samo izkazovanje žalosti je dano vsem
živim bitjem, kolikor toliko sebe zavedajočim se, potemtakem celotnemu
živalskemu svetu. In tudi znotraj sveta dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se
velja, da ne kaže solza točiti, ker so solze, po določenih »vzgojah«,
neprimerne, celo nedostojne. Uboga bebavost!
Potemtakem
pri delu te populacije solza ni, ne obstajajo, ne smejo obstajat, kot
nedostojne, potemtakem, posledično – del te populacije ne sodi med ljudi, in ne
sodi samo zaradi tega, ker – solza ne izkazuje!
E,
sestrična moja draga, rad te imam, te spoštujem, kot človeka, vendar – lepo te
prosim, ne me razočarati, s takšnimi, ker, veš…
Si že
slišala za krokodilje solze?!
Da, res
je, ta besedna zveza obstaja kot frazem, ki o lažni, zaigrani neki žalosti
priča, vendar, verjela ali ne – tudi iz krokodilovih oči kapljice tečejo! Že
res, da te kapljice ne pričajo o krokodilji žalosti, pač pa žival z njih
pomočjo samo izloča odvečno sol, v telesu nabrano, vendar – kapljica iz oči je
kapljica iz oči, pa če po teh kapljicah sodiš, naj bodo odraz resničnega ali le
zaigranega stanja, potem so tudi krokodili ljudje! Ne nazadnje – je tudi
sedenje na straniščni školjki, s katerim se uradno prepoznane živali ne
izkazujejo, tisto, kar človeka ločuje od živali? Če šimpanza naučim istega, bo
postal človek? In, mimogrede – se ne spomniš mačka, katerega ste imeli, mačka,
ki se je naučil v školjko svoje potrebe opravljati?!
Da,
prepričanja… in učni program, posledično naučenost… in, še najbolj, želja pri
svoji »resnici« o(b)stati, v izogib soočenja s pravo, bolečo… zadostni razlogi,
za to, da nagonskemu »praktik« porečeš, obenem pa pritajiš, zamolčiš neko
dejstvo, ki govori o tem, da – vsak »teoretik«, po tvoji delitvi, sestrična, se
zmore nekega praktičnega dela naučiti, in postati, z naučenostjo, najmanj
enakovreden tvojemu »praktiku«, dočim obratno ni možno, pa se noben »praktik«
ne more naučiti razumevati, kajti razumevanje ni posledica naučenosti, pač pa
je zmožnost, ki obstaja v podobi naravne danosti!
Ne
maram neke »uvidevnosti«, še zlasti takrat ne, kadar objektivnih dejstev ne
upošteva, in kadar se v škodo celote izkazuje! S takšno »uvidevnostjo« bi
namreč tudi do krokodila, in do njegovih »solza« moral nastopati, pa mu
priznati pravico do – človekovih pravic! Ko bi po solzah sodil o tem, kdo je,
in kdo ni človek! Obenem pa…
Sestrična,
moja draga, si kdaj pogledala v oči neke trpeče živali, denimo neke povožene
srne, hudo bolnega psa?! Če si, si, morda, opazila, v tistih očeh, bolečino, in
žalost, skozi pogled, v katerega si malodane tonila, do drobovja duše tiste
živali?! In krepko globje, kot zmoreš dospeti, kadar zreš žalost, in predvsem »žalost«
nekega dvonogega! Mar prav to, ta »tonitev v globine« ni tisto, kar, krepko
bolje, kot nek fiziološki izkaz, o »duši« priča?!
Verjemi,
vsaj to mi verjemi, za praznimi očmi ničesar vrednega ne moreš najti!
Malo me
je na nasmešek prignalo, ob tem zapisovanju… »smešno« mi je, kadar mi neki o
moji krepko-močnejši-od-njihove-misli govorijo… kadar v lekarni poslušam izgledate-izjemno-inteligenten-človek…
kadar mi taista sestrična poreče, da sem intelektualno zelo močan… obenem pa
moje besede, ki naj bi bile, in tudi so, zgolj posledica teh mojih misli,
mojega intelekta, zavračajo, vanje dvomijo, jim skušajo nasprotovati! Ne vem,
srčno si želim, zares, ko bi se odločili, ti in takšni, ki mi tako
pripovedujejo, o mojih zmožnostih, kateremu sebi bodo verjeli – tistemu, ki v
meni vidi te zmožnosti, ali tistemu, ki vanje, z zavračanjem ugotovitev, dvomi!
Dejstvo je namreč, da se v svojih obstoječih stanjih izkazujejo ne samo kot nedorečeni,
pač pa celo kot razdvojeni, na način, da same sebe spodbijajo, kar pa ni,
zagotavljam, najprimernejša podoba nekega izkazovanja zdravosti!
Kam sem
zašel, od neberočih »bralcev«, pa do – solza, in krokodila-človeka! Kakorkoli že…
Da,
nikoli mi številčnost ni bila merodajna, nikoli me k njej vleklo ni, pa sem
tudi to, že večkrat, zapisal, da raje vidim enega samega, ki moje bere, in tudi
razume, kot pa branost, in, kakopak, »razumevanje«, kakršnega so določeni,
predvsem razvpiti, »misleci« deležni! Od takšne množičnosti, od branja, ki ne
ve, kaj bere, ničesar nimam, v zaman slednjo črko zapisujem, pravzaprav si
zmorem, zavoljo istega, samo škodovati, samo še manj priljubljen, od že tako
nepriljubljenega, postati! Od branja, ki razume, in ve, o čem pišem, pa – ko bi
iz pravih »rok« prihajalo, iz »rok«, ki bi zmogle učinkovati, celo uspešno, da,
od takšnega branja bi pa veliko lahko pridobil, pa ne samo jaz, tudi Resnica,
posledično tudi svet kot tak! Na človeški svet mislim, v prvi vrsti, kakopak,
posledično tudi na vse preostalo.
Smešno,
absurdno smešno je, kadar doživim razlage nekih, ki mi skušajo pojasniti, o čem
sem spisal. In se izkaže, da o tem bolje vedo, kot vem sam. Priznam, tega sem
se naveličal, že davno, že takrat, ko sem smel izvedeti, iz verodostojnih ust,
da določena moja besedila na branost, pravzaprav na prodajo glasila vplivajo,
jo zmorejo povečati. Jaz pa, še dandanes, ko na edini naslov, na katerega še
pošiljam, pošljem, velikokrat pripišem, spremnemu pisanju, nek svoj
zavedam-se-tega-da-bo-zapisano-le-redkim-dosegljivo-a-kljub-temu-pošiljam… po
principu pij-malo-pij-dobro, in ne nacejaj-se-da-boš-vsaj-nekaj-v-betici-imel…
Da,
zgolj to, da do neke samoizpovedi dospem… zgolj to, da ji vsaj minimalno
možnost obstajanja omogočim… samo to je razlog, da še objavljam, na redkih
mestih, v upanju, da dejanskega bralca doživim, morda! To mi je, nekoč, že uspelo,
izključno zahvaljujoč besedam, na spletu objavljenim, me je poneslo »v svet«, v
neke njegove delčke, v katerih črke, in zlasti misli, napotki v njih »vloženi«,
še nekaj malega pomenijo. Pa sem celo potoval, in s potovanjem zaključil, ko
sem ugotovil, da se ta »še nekaj malega« bistveno ne razlikuje od tukajšnjega –
nič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar