Ne vem
sicer, če se lahko temu, kar sem ponoči izvajal, reče spanje, tako rahlo je
bilo, a če se lahko, potem sem spal dve uri in pol, do pol štirih. Več se mi
dalo odločati se med napol budnim, napol spečim preživljanjem noči…
Do pol
šeste, ko sem zakuril zgoraj, sem skušal gledati televizijski program, a
drugega, kot bedarij, nisem našel. Ko je zaživela peč, sem se pa še v kuhinjo
podal, da je tudi v štedilniku zagorelo, da sem, ob tem, mačkom in cuckoma
postregel s hrano, in si skuhal kavo. Tako da – ko pride Malo, bo že toplo! Pa
še drv mislim nanositi, v oba zaboja, preden grem po njo, pa se bom, zagotovo,
vsaj sedemkrat sprehodil s polno košaro, a bom s tem počakal do svetlega…
Tam,
kjer sem prej živel, sem dolgo kuril na »trda goriva«. Najprej na premog. Žal
le-ta ni bil, vsaj večinoma ne, najbolj kakovosten, pa je vselej, ko je peč
pridušeno delovala, iz premoga teklo. Vsaj dvakrat letno sem moral dimnikarja
klicat, da je očistil peč in dimnik, obenem pa vsak drug dan čistiti neko
zbiralno mesto, v peči, toliko žlindre, ali kako-se-temu-reče, je teklo. Dobesedno
uničevalo, razžiralo kovino. Pa sem prešel na drva…
Vedno
sem metrska naročal, nato pa našel nekoga, da sva zadevo razžagala. In mi je
bilo vselej to delo všeč, pa čeprav sem bil vsakič, po nekih petindvajsetih
metrih razžaganih in zloženih drv, utrujen. Iz praktičnih razlogov, zaradi
vzdrževanja ustrezne temperature v hiši, v času, ko nikogar ni bilo doma, sem kasneje
prešel na olje, in termostat...
Ko sem
prišel sem, na »moj« breg, sem imel znova priložnost, po vsaj dveh desetletjih,
kuriti na drva. In sem se tega tudi razveselil – povsem drugače je gledati,
vonjati, poslušati ogenj, ko les gori, obenem pa se mi zdi, da še kako drži
tisto, ko pravijo, da ni boljšega okusa hrane, kot takrat, kadar je skuhana na
štedilniku na drva. Ne vem sicer ali je to res ali ni, ali gre zgolj za nek
neutemeljen občutek, neko prepričanje, je pa res, da je vsaj kuhanje na takšnem
štedilniku mikavnejše. Gre sicer bolj počasi, kot na plinu ali elektriki, a ko
postaviš ogromno posodo na ploščo, pa nekih deset, petnajst litrov hkrati
kuhaš, ja, tudi to ima svoj čar…
Današnji
čas je še krepko bolj, kot katerikoli prejšnji, »mahnjen« glede nekega
konstantno manjkajočega »časa« Delovna obveznost je sicer ostala nespremenjena,
a bojda imajo zasebno toliko nekih opravkov, da se-ne-vidijo-ven. Čudno, zares
čudno, ob vseh pripomočkih, ki so odvzeli vsaj polovico nekdanjega dela. In še
bolj čudno, ko pogledam, kdaj so določene obče popularne oddaje na sporedu, in
vidim, da so prav takrat, ko njim »zmanjkuje časa«. Kako, za vraga, pa so
najbolj gledane, ko pa časa zanje nimajo?!
Sinoči
sem gledal neko oddajo, v kateri je bilo govora o stvareh, katere tudi sam
obravnavam. In je bilo govora na popolnoma enak način, s kakršnim se tudi sam
izkazujem. Govora o obči »dobroti«, »poštenosti«, »ljubezni«. O stvareh, ki
brez navednic pri absolutni večini sploh ne obstajajo…
Govorili
so, argumentirano, kakopak, o tem, da že drugačna beseda, mnenje, opredelitev,
način živetja, kaj šele drugačna oblika oči, drugačna barva kože… zmore, v
kolikor se ta drugačnost pretirano trudi obstati znotraj splošne enakosti, in,
ob tem, celo neke, večinoma lažne, neutemeljene, občutke ogroženosti poraja,
zlahka vso »dobroto«, »poštenost«, »ljubezen«… spremeniti v izkazovanja zveri, v zverstva. Da, sprva pri posameznikih, s
trajanjem pa se »bolezen« (raz)širi, do nepredstavljivih dimenzij! Resda
kasneje, o čemer tudi zgodovina priča, ko se zadeva umiri, oziroma jo neki
drugi umirijo, in ko dospe do iskanja krivcev, in odgovornosti, ter do nekega
kaznovanja, vsepovsod odmeva tisti obči tega-pa-nismo-vedeli, a je res tudi to,
da pa, kljub tej »nevednosti« zveri, ostajajo posledice, trajnejše narave,
nekatere celo trajne, v okvirih našega pojmovanja časa. In je, žal, res tudi
to, da iz zveri nikoli ne boš ne-zver naredil, pa se ta tega-pa-nismo-vedeli
utegne v nedogled ponavljati…
Ne
moreš se izkazovati s tistim, česar ne poznaš, česar v sebi nimaš, je bilo
slišati v povezavi z besedo ljubezen. Ne moreš se izkazovati z ljubeznijo tam,
kjer je sprejemanje pred dajanjem, kjer sebičnost obstaja.
Ne vem,
nekaj časa sem, pač, gledal, poslušal, pa čeprav ničesar novega nisem slišal,
le – godilo je, priznam, da je, ugotavljati, da, očitno, nisem edini, ki misli
kakor misli, tudi o omenjenih zadevah, še več, kaže, da nas je kar nekaj, če
celo do tega pride, da je moč takšna mnenja prek zaslona spremljati. In sem
nekakšno zadoščenje, recimo temu tako, doživljal, ob poslušanju, podobno, kot
sem ga doživel, ko sem izvedel, da je genetik, Nobelovec, dokazal, nedvomno
dokazal neposredno povezavo med »sodobnim človekom« in Neandertalcem, torej tisto,
o čemer že desetletje govorim, in sem radi tega grd, nesramen, neumen…
Ko
doživiš, po letih in letih nekih prizadevanj, lastnih prizadevanj, zaradi
katerih se malodane v vlogi obtoženega, nekakšnega kriminalca znajdeš, celo
iz-okolja-izvrženega, takšno pritrditev, pa četudi osamljeno… ne, ne gre samo
za zadoščenje, za neko, bolj ali manj trenutno zadovoljstvo, gre še za nekaj
več – poprej si edino samega sebe poznal, ki trdi drugače, kot trdijo vsi
ostali, potem pa vidiš, da le nisi popolnoma sam, da pa, morda, obstaja
možnost, tega, da resnica dospe na dan! Ko so vrata zaprta, hermetično, ji
dospetje ni možno, ko so priprta, da vsaj sapica skoznje zmore, takrat pa…
Vem, še
kako se zavedam, da tega dospetja resnice ne bom doživel (če ga bom, bo eno
najlepših presenečenj, kar sem jih spoznal!), a vsaj to, da obstajajo neke
osnove upanja, vsaj to zmore določeno moč poroditi, za to, da še naprej
vztrajam, pri svojih skromnih poskusih…
Ja,
nešteto je bilo primerov, skozi čase, ki pričajo o tem, da govorci resnice niso
priljubljeni, celo med najbolj osovražene dospejo, a je bilo obenem tudi veliko
primerov, da je resnica prav zaradi takšnih govorcev smela zaživeti. Večinoma v
zaman, kakopak, saj večina še vedno »po svoje ve«, in bo tako »vedela« v
nedogled, dokler bo obstajala, kakršna obstaja, čeprav – vsaj neke »malenkosti«
sprejema, denimo neka spoznanja s področja tehnike (kadar se jim rezultati teh
spoznanj v podobi njihovega ugodja kažejo, seveda), medicine… medtem ko je
spoznati sebe, in o sebi, ali vsaj dopustiti možnost tega, da si zares takšen,
kakršen si bil spoznan, ugotovljen, in zlasti takrat, kadar te ta spoznanja
popolnoma drugačnega kažejo, kot je podoba, ki jo o sebi premoreš, ne, to pa je
že krepko bolj zahtevna, in po svojem uspehu vprašljiva zadeva, kot je bilo
sprejetje resnice o okrogli Zemlji!
Ni komentarjev:
Objavite komentar