Zakaj, za vraga, pes »pogine«?!

Malina oblačila oprana, se sušijo. Tudi »pijacek«. Okrog tega njenega pajacka, spanju namenjenega, sva imela kar nekaj juter debatni krožek. Ona bi v njem cel dan preživela, jaz sem vztrajal, da se mora pajacek pred dneva spočiti. Zmorem pa razumeti njeno željo, zadeva je namreč imenitna, mehka, topla, udobna, pa še kapuco ima…

Tako in tako zna iz preoblačenja narediti vraga in pol, pa desetkrat več časa porabiva za pregovarjanje, kot za samo preoblačenje. Dobesedno metanje časa v prazno, kajti na koncu je preoblečena. In ugotavljam, da se, še vedno, nisem navadil na takšno tratenje časa. Celo življenje sem ga izkazoval, misleč, da se za ušesi nekaj nahaja, ne samo praznina…

 

Zdaj je v pranju njena posteljnina. Moram optimalno izkoristiti sušilo, če že kurim, v kuhinji, da se oprano čim prej posuši. Vsaj še en stroj namreč na vrsto pride, do njenega povratka. In tudi posodo sem se prisilil pomiti! Bravo, jaz, doslej niti za to nisem volje zmogel, po tem, ko sem jo odpeljal…

 

Da, misel me popelje k čustvovanjem. Tudi k čustvovanjem tistih, ki »vedo«, o tem, kako »globoka«, kako »iskrena« so, njihova, kakopak. Ker »vedo« tudi o tem, da znajo »imeti radi« druge(ga)…

 

Ob kletvicah se mi obujajo spomini na razne pogrebe. Večina nanje pride zato, ker »mora« biti tam. In – ko vidijo, da gledaš, takrat so sami »dolgi«, »užaloščeni« obrazi, ko s kotičkom očesa opazuješ, zaznaš izmenjavo dovtipov, šal, čvek, in neredka "užaloščenost" se s smehom izkazuje! Na pokopališču, ob tem, ko nekega »dragega« jim ostanke pod površje pospravljajo! In…

Ja, ne morem razumeti, pardon, razumem že, ne morem »prebaviti« - hip za tem, ko pokopljejo, in se zberejo, v neki gostilni, ob jedači in pijači… kako zna šele tam smeh doneti! Bentiš…

 

Pes, »navaden« pes zmore žalovati, in to zmore celo tako početi, da bo hrano, in vodo, odklanjal, še huje, zna, pa še kako zna, za »gospodarjem« - poginiti! Od žalosti, kakopak!

Sem zapisal besedo »poginiti«?! V povezavi s psom?! Ne, se oproščam, v primerjavi s smejočimi-se-pogrebci, pes umira, oni pa poginjajo!

 

Da, zavedam se tega, kršim vse opredelitve, zajete v nekem pravopisu, in zlasti tiste, katere si novodobni »jezikoslovci«  umišljajo, kajti bojda se sme samo za čebelo, med vsemi živalmi, poreči, da umira. Nerodna zadeva, sila nerodna… ko bi ti »jezikoslovci« vedeli za svojo nagonsko zasnovanost, ko bi vedeli, o kom ali čem takšna zasnovanost govori, bentiš, da čebele ne bi bile edine, ki bi smele umirati! In – čemu smejo?!

Ah, preprosto – zgolj radi tega, ker imajo tako silno »radi« sebe, tisto vse, kar, in kolikor, njim prija, brez čebele pa niti za žreti ne bi imeli, kaj šele, da bi se z medom, in z medico, sladkali!

 

Da, res je, vsako živeče bitje čuti, po vsej verjetnosti tudi čustvuje. Ne vem, nekega polža, denimo, o tem še nisem povprašal. Potemtakem zmore vsako živeče bitje imeti rado, nekaj, ali tudi nekoga. Za človeka vem, da zmore imeti rad druge(ga), in da to zmore povsem nesebično izkazovati, v podobah dejanskega, pravega rad-te-imam. A to vem samo za človeka, pri ostalih dlje kot do nekih starševskih nagonov nisem dospel. Pri čemer se je priporočljivo zavedati tega, da obstaja več vrst ugodja, potemtakem tudi več možnosti tega, da imaš »rad« drugega zaradi tega, ker ti do nekega tvojega ugodja pomaga dospevati… in ne zaradi njega samega!

 

Preveč sem ugotavljal pomen nekih prstanov, pa »domov«, »družin«, »otrok«… da ne bi vedel, kako te zadeve vplivajo na njihov »rad imam«! In…

 

Nekoč mi je nekdo nenehno čez svoja soseda tožil. Prek tedna sta kot pes in mačka, na pločniku ju boš videl drugega za drugim hoditi, iz stanovanja boš slišal kričanje, zmerjanje, celo zvoke razbitega nekega, na primer, krožnika… čez vikend pa »midva se imava neskončno rada«! Ja, prek vikenda dospevata, spočita, do seksa, zadostnega razloga za to, da »se imata rada«! Čeprav…

 

Ko bolje pomislim, niti ni slaba, takšna jezikovna opredelitev tega »rad imeti« - »imava SE rada«, pomeni imava SEBE rada, nikakor ne imava-rada-drug-drugega!

 

Vem, nemogoč sem, še huje, nesramnež, ki jim krivico povzroča, s tem, kakor jih obravnava, vendar – mi je žal, a na mojem lestvenem klinu je pogled povsem drugačen, kot na tvojem! Pač, Narava ni vseh enako(merno) razvila, in je, bržčas, tako tudi prav. In je zgolj nevednosti moč pripisati, na primer, to, da se v istem žaklju znajdeta krompir in jabolko, ko se nek Gaus loti pamet in razum bok ob bok postavljati… nagonsko in razumsko bitje, »človeka« in človeka!

 

Resnično ne vem, na čem, razen na neumnosti, temeljijo neka prepričanja o obči razgledanosti, izobraženosti, celo civiliziranosti, ko pa niti najbolj enostavnih zadev, s področja opredeljevanja različnih podob obstajanja, ne poznajo, pa niti o sebi vedeti ne (z)morejo?!

In še manj vem, čemu so šole, vsaj v obstoječih svojih podobah, čemu učijo o razumu, ki edini razlikuje med človekom in živaljo, čemu opredeljujejo različne vrste, oblike mišljenja, ko pa obči »vedo«, da samo njih »pamet« obstaja?! Bi ne bilo bolje, ko bi se v šolah kaj manj zahtevnega učili, denimo nekih ročno-obrtnih spretnosti?!

 

Pes, ki naj bi »poginil«. Sem slišal že o tem, da takisto zmoreta konj, in krava, da, preprosto, z »gospodarjevo« smrtjo ugasneta, v nekaj dneh, brez hrane, brez vode, brez kogarkoli drugega roke, ki je k sebi ne spustita, in jima tudi zaleči ne bi zmogla. »Višek stvarstva« pa… višek, pač, višek, in od viška ne kaže pričakovati ne boljšega, ne lepšega.

 

Kot odrasel sem kar nekaj časa jokal za psom. Pravzaprav za dvema.

In sem jokal tudi za neko tisto, vsaj dvakrat, ki se mi je s svojo nevrednostjo izkazalo, a sem v istem smel videti nekaj drugačnega, čeprav nikoli do konca dovoljenega, potemtakem vprašljivo resničnega.

Ko sem neke svoje pokopaval… kakšna »sedmina« neki, pusti me pri miru, da se čim prej v svoj kot poberem, in si v njem začnem rane lizati, vedoč, da se nikoli ne bodo do konca zacelile. Predvsem pa…

 

Kadar že za živega nekoga odložiš, in ti je dober samo takrat, ko ga potrebuješ, samo takrat zanj čas najdeš, samo takrat ti ni žal tega, da nečesa drugega ne počneš, samo takrat zmoreš njegovo voljo upoštevati, in jo pred svojo, preračunljivo, dati… ne, ne, nikar, lepo te prosim, ne razlagaj o tem, kako si tega »rad imel«! Vsaj jaz ti, s svojega zornega kota, nikoli tega ne bom mogel verjeti!

 

Kadar imaš rad, nimaš hlapca, nimaš sužnja, ne trguješ, ne ukazuješ, takrat osvobajaš, takrat deliš, dogovarjaš, želeč ugoditi, takrat odpade »jaz«, odpade »ti«, ostane »zgolj« nek »mi(dva)«! In šele takrat je skupnost zares skupnost, ne zgolj delitev strehe, položnic, obveznosti, skrbi, strahov… in, kakopak, imetja!