Približuje
se dan, ko bom sedel, pa dva koledarja predse postavil, letošnjega, in tistega
za prihodnje leto. Na te koledarje namreč zapisujem…
Zapisujem,
denimo, datume cepljenj, psov, pa raznih zavarovanj, hiše, avtomobila, in, da,
tudi določena imena zapisujem, k dnevom, ki o obletnicah njihovih rojstev
govorijo. Pa ne pozabljam teh »rojstnodnevnih« datumov, ne, itak beležim samo o
tistih, ki mi nekaj pomenijo, pa tudi pozabiti ne bi zmogel, teh »posebnih«
dni, le – ko živiš tako, kot živim jaz, da marsikdaj niti tega, koliko je ura
ne veš, kaj šele, katerega smo, v mesecu, takrat je bolje, ko imaš zadeve
zapisane, »pred očmi«, da se, slučajno, ne bi pripetilo to, da s tem, ko
spregledaš nek datum, spregledaš tudi tisto, kar marsikomu »nekaj« pomeni, in
pričakuje, da vsaj pokličeš, in s tem izpoveš, da misliš nanj, da nisi pozabil…
Ni
veliko oseb, katerih imena bom, po sistemu če se ti name spomniš, se bom tudi
jaz nate, zapisal v prihodnje leto. Le štirinajst. Nekoč jih je bilo več, triindvajset.
Sedem jih bom odpisal zgolj zaradi tega, ker se njim ne zdi potrebno to, da bi
se name spomnili. Dve sem odpisal, ker… ker mi je življenje preveč izpričalo, o
teh dveh imenih, in predvsem o tem, kakšno nevrednost ima eno od teh imen
drugemu, ime, pravzaprav vzdevek Žuža…
Za
tistih sedem, ki jih več ne bo, zapisanih, priznam, da brez koledarja ne bi
vsem pomnil datumov njih rojstev. Za ti dve, ki ju je doživeto izbrisalo,
pomnim, in bom. Iskreno sem vselej živel, iskrene so moje besede bile, in
predvsem skladne s tistim, kar premorem, v sebi. Pa bom pomnil, tudi v naprej,
čeprav ne bom zapisal.
Kadar
ime zbrišem, takrat to pomeni, da se na določen datum ne odzovem. Datum tistega
Žuže mi tako in tako, že dolgo časa, prav nič ne pomeni, le prišteva, ta datum,
vsako leto, novo neko stanje, novo leto, k poprejšnjim nabranim pridodano, nove
grenkobe…
Za
izbris tega Žuže sem celo poprosil, kajti sam ga nikoli nisem na koledar
zapisal, a mi usluga ni bila izkazana, ni hotela biti. Pa sem ga sam prečrtal,
in to dobro prečrtal, da se pikica ene same črke ni dala videti. Itak je bil ta
Žuža tepec, bedak, kralj idiotov celo, tako je v življenju iskal, tako je upal,
snoval, tudi pričakoval, tako je živel, da si pomnjenja ne zasluži! In itak
tega Žuže ni več, poniknil je, nekam, se skril, v najglobje možne kotičke. Ne
vem, morda radi tega, ker ne želi uspešno vračati prejetega, tistega grdega
prejetega, morda radi tega, ker tega grdega ne želi ponovno doživljati, ker mu
je že doživeto sesulo vse, dobesedno vse, za kar je mislil, da ima. In takšnim
dejansko ni prostora nikjer, niti na koledarju! Takšni so zgolj kot neka, ne
vem, neka stvar – ko jo potrebuješ, jo vzameš, jo dodobra trošiš, dokler ne
iztrošiš, dokler ne dospeš do tistega, do česar si želel dospeti, potem pa…
potem pa – le kdo hrani neko iztrošeno nevrednost, ko pa je zabojnik za smeti
vselej pri roki?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar